PLAZ
Tričlanska družina za las ušla smrti
Plaz se je sprožil ravno, ko so se Šakanovićevi z Janč peljali po cesti. Imeli so srečo: trčili so v gmoto, na njih je padalo drevje, celo kandelaber.
Odpri galerijo
Podor bi skoraj odnesel Šakanovićeve, ki so se ravno peljali mimo. FOTO: Marko Feist
JANČE – Šakanovićevi so že deveto leto v Gabrju, na Jančah nad Ljubljano. Zdaj prodajajo svojo hišo. »Postala je preprosto prevelika,« je povedal gospodar Zuhdija. Jo nemara prodajajo tudi zaradi nedavnega dogodka, ko so le za las ubežali smrti? »Ah, se zgodi,« je sprva umirjal žogo 60-letni glava družine, zatem pa le izdal, kakšno srečo so imeli.
Tisti dan, v nedeljo, 18. marca, so potovali domov iz Velike Kladuše. Ob izkušenem šoferju lokalnega grosupeljskega avtobusa sta potovala njegova žena Nefiza in 13-letni Anel. Njegov oče je še danes besen na hrvaške obmejne organe, ki so jih zaradi napake v računalniškem sistemu pošiljali z enega mejnega prehoda na drugega pa spet nazaj, izgubili so ogromno časa. »Vozil sem po Sibiriji, Turčiji in še marsikje, pa še nisem doživel tako sramotnega obnašanja!« Če jih takrat ne bi tako zadrževali na meji, gotovo ne bi doživeli prizora, ob katerem se še danes stresejo. Nekaj pred eno zjutraj, bil je že ponedeljek, so se Šakanovićevi peljali po glavni cesti Trebeljevo–Podgrad. Bili so tik pred odcepom za Janče, asfaltirano lokalno cesto, ki pomeni okno v svet številnim družinam, ki bivajo visoko nad Ljubljano. Ko se je zgodilo nekaj kataklizmičnega.
Marjana Marn, ravnateljica podružnične šole na Jančah, šele zdaj spoznava, kaj vse bi se lahko zgodilo. »Tisto nedeljo sem se večkrat peljala z Janč v Ljubljano in nazaj.« Očeta je peljala na urgenco že zarana in se še dobro spominja tresljaja pred zadnjim ovinkom na strmi lokalni cesti z Janč, zdelo se je, kot da bi zapeljala v luknjo. Pa ni bila. Bila je razpoka, ki je vse bolj zevala in predstavljala vse večjo nevarnost. Cesta bi se lahko že v naslednjem hipu utrgala. Razpoko si je šel pogledat tudi vzdrževalec cest in zahteval opozorilne količke. Če bi postavili opozorilo tudi na glavni cesti ali pa bi jo preprosto zaprli, bi se Šakanovićevi izognili tistemu, kar je sledilo. Sledil je namreč srhljiv prizor, ko se je ogromna gmota pod težo razmočene podlage utrgala ravno tedaj, ko so se mimo peljali Šakanovićevi. Če bi bili le nekaj sekund hitrejši, bi jih odnesla. Tako pa jo je Zuhdija opazil pravzaprav le nekaj metrov prej, ko se je že zvalila na glavno cesto. Izkušeni voznik je sicer sunkovito zavrl, »a je bilo prepozno«! Trčili so naravnost vanjo. »Sprva sem pomislila, da je mož zapeljal v gozd!« ne more pozabiti Nefiza. Čeprav mu je srce razbijalo, je Zuhdija ostal dovolj priseben, da je poklical 112. Ko se je na drugi strani oglasila oseba, se je s strmega pobočja proti njim vsula še ploha dreves, prvo drevo je najprej treščilo na njihov avto, drugo jih je le za las obšlo. Trojica v avtu je zakričala. Oseba, ki je bila še vedno na zvezi, je zaslišala tudi Anelov krik: »Oči, pomagaj!«
»Gospod, prihajamo, samo povejte naslov!«
»Zgornja Besnica pri Ljubljani …« je poskušal pojasniti Zuhdija, nakar je prekinilo.
Še preden so prišli reševalci, je Zuhdija sprevidel, da je vrag odnesel šalo, in se kot kakšen filmski igralec splazil skozi okno ter na svobodo pomagal še ženi in sinu. Imeli so srečo. Ne le takrat, ko se je proti njihovemu vozilu vsulo vejevje in ga po nekem srečnem naključju zgrešilo le za mišjo dlako, srečo so imeli tudi tedaj, ko je tik nad njimi obvisela – odlomljena javna razsvetljava. »Ko sem šla iz avta,« je pripovedovala Nefiza, »se preprosto nisem mogla ogniti kablu, ki je lezel čez avto. Še sreča, da je bil izoliran …«
Tisto jutro bi Šakanovićeve kaj lahko ubilo. Ko se je prebudil, je Zuhdija ugotovil, da ga vse boli. Moral je na bolniško. Prepričan je, da bi ostali brez praske, če bi pristojni postavili na glavno cesto vsaj opozorilne označbe. Obenem se zahvaljuje vsem gasilcem in policistom, ki so jim takrat priskočili na pomoč.
Glavno prometno povezavo z Janč bodo še dolgo sanirali. FOTO: Marko Feist
Tisti dan, v nedeljo, 18. marca, so potovali domov iz Velike Kladuše. Ob izkušenem šoferju lokalnega grosupeljskega avtobusa sta potovala njegova žena Nefiza in 13-letni Anel. Njegov oče je še danes besen na hrvaške obmejne organe, ki so jih zaradi napake v računalniškem sistemu pošiljali z enega mejnega prehoda na drugega pa spet nazaj, izgubili so ogromno časa. »Vozil sem po Sibiriji, Turčiji in še marsikje, pa še nisem doživel tako sramotnega obnašanja!« Če jih takrat ne bi tako zadrževali na meji, gotovo ne bi doživeli prizora, ob katerem se še danes stresejo. Nekaj pred eno zjutraj, bil je že ponedeljek, so se Šakanovićevi peljali po glavni cesti Trebeljevo–Podgrad. Bili so tik pred odcepom za Janče, asfaltirano lokalno cesto, ki pomeni okno v svet številnim družinam, ki bivajo visoko nad Ljubljano. Ko se je zgodilo nekaj kataklizmičnega.
Pozabljene Janče domala odrezane od svetaŠe tisti ponedeljek dopoldne so začeli delavci cestnega podjetja odstranjevati zemljo, les in druge ostanke plazu. Za nameček so zaradi nevarnosti ponovnega podora zaprli cesto do Janč. Odtlej morajo domačini, če želijo do glavne ceste in naprej v Ljubljano, naokoli – po ozkih in strmih kolovozih. Vse bolj in bolj so nervozni. Tudi zato, ker so menda izvedeli, da sanacija ne bo potekala po nujnem postopku, ampak po rednem. »Kar pomeni, da vsaj še leto dni ne bomo smeli uporabljati naše najvarnejše prometne povezave,« je udrihal neki krajan. Čeprav so del ljubljanske mestne občine, meni, da so pristojni na Janče že zdavnaj pozabili: »Malo boljšo cesto so nam zgradili pred 30 leti, prav toliko let smo tudi brez svoje vode, smeti nam odvažajo le na vsake tri tedne.«
Marjana Marn, ravnateljica podružnične šole na Jančah, šele zdaj spoznava, kaj vse bi se lahko zgodilo. »Tisto nedeljo sem se večkrat peljala z Janč v Ljubljano in nazaj.« Očeta je peljala na urgenco že zarana in se še dobro spominja tresljaja pred zadnjim ovinkom na strmi lokalni cesti z Janč, zdelo se je, kot da bi zapeljala v luknjo. Pa ni bila. Bila je razpoka, ki je vse bolj zevala in predstavljala vse večjo nevarnost. Cesta bi se lahko že v naslednjem hipu utrgala. Razpoko si je šel pogledat tudi vzdrževalec cest in zahteval opozorilne količke. Če bi postavili opozorilo tudi na glavni cesti ali pa bi jo preprosto zaprli, bi se Šakanovićevi izognili tistemu, kar je sledilo. Sledil je namreč srhljiv prizor, ko se je ogromna gmota pod težo razmočene podlage utrgala ravno tedaj, ko so se mimo peljali Šakanovićevi. Če bi bili le nekaj sekund hitrejši, bi jih odnesla. Tako pa jo je Zuhdija opazil pravzaprav le nekaj metrov prej, ko se je že zvalila na glavno cesto. Izkušeni voznik je sicer sunkovito zavrl, »a je bilo prepozno«! Trčili so naravnost vanjo. »Sprva sem pomislila, da je mož zapeljal v gozd!« ne more pozabiti Nefiza. Čeprav mu je srce razbijalo, je Zuhdija ostal dovolj priseben, da je poklical 112. Ko se je na drugi strani oglasila oseba, se je s strmega pobočja proti njim vsula še ploha dreves, prvo drevo je najprej treščilo na njihov avto, drugo jih je le za las obšlo. Trojica v avtu je zakričala. Oseba, ki je bila še vedno na zvezi, je zaslišala tudi Anelov krik: »Oči, pomagaj!«
»Gospod, prihajamo, samo povejte naslov!«
»Zgornja Besnica pri Ljubljani …« je poskušal pojasniti Zuhdija, nakar je prekinilo.
Zuhdija Šakanović kaže, kako debel je bil tisti kostanj, ki je preteče lezel proti njim. FOTO: Marko Feist
Filmsko reševanje
Znašli so se sredi podivjane narave. Zrli so v gmoto, posledico podora, ki se je naslonila na njihov avto. Za nameček se jim je začel približevati orjaški kostanj, »ki je prav počasi lezel proti nam, še zdaj se spomnim, kako je pokalo,« je opisoval Zuhdija. Na srečo se je drevo ustavilo ravno na stičišču dveh že prej povprek napljavljenih dreves.Doživeli so kataklizmični prizor. FOTO: Gasilska brigada Ljubljana
Še preden so prišli reševalci, je Zuhdija sprevidel, da je vrag odnesel šalo, in se kot kakšen filmski igralec splazil skozi okno ter na svobodo pomagal še ženi in sinu. Imeli so srečo. Ne le takrat, ko se je proti njihovemu vozilu vsulo vejevje in ga po nekem srečnem naključju zgrešilo le za mišjo dlako, srečo so imeli tudi tedaj, ko je tik nad njimi obvisela – odlomljena javna razsvetljava. »Ko sem šla iz avta,« je pripovedovala Nefiza, »se preprosto nisem mogla ogniti kablu, ki je lezel čez avto. Še sreča, da je bil izoliran …«
Tisto jutro bi Šakanovićeve kaj lahko ubilo. Ko se je prebudil, je Zuhdija ugotovil, da ga vse boli. Moral je na bolniško. Prepričan je, da bi ostali brez praske, če bi pristojni postavili na glavno cesto vsaj opozorilne označbe. Obenem se zahvaljuje vsem gasilcem in policistom, ki so jim takrat priskočili na pomoč.
