Trije šolarčki po mamici izgubili še očka

Jesen prihaja tudi v Suho krajino, nad cerkvijo sv. Antona Padovanskega v vasi Gornji Kot so številni vinogradi, kjer bodo kmalu trgali grozdje. Kar ga je ostalo po pozebi in toči, ki sta udarili po tem koncu Slovenije. Tod je pogosto delal in pomagal tudi 45-letni domačin Sandi Primc, zdaj nič več. Konec junija ga je vzela Krka, v kateri je nesrečnik utonil, za sabo pa pustil tri šoloobvezne otroke, predvsem pa neutolažljivo mamo Jožico, očeta in dve sestri.

»Da je naš Sandi umrl ... Ne morem verjeti. Kakšno je to življenje,« še danes pove mama Jožica, ki smo jo obiskali v minulih dneh. Ravno je bila v hlevu, skrbi za živali, tu so konji, v sosednjem prostoru bikca, kravi in telička, ne manjkata niti lepo rejena in negovana krškopoljca. Jožica rada dela, še vedno pa se ni, pa saj se nikoli ne bo, sprijaznila s kruto resnico, da sina ni več. »V taki situaciji tudi molitev ne pomaga. Človeka ni več. Delam, delam, da se malce zamotim, potem pa spet solze in jokam,« je življenjsko iskrena Jožica.
 

Za nova okna

Tragedija družine iz Suhe krajine se je še kako dotaknila tudi naših bralcev, ki so ob tej priložnosti v Krambergerjev sklad darovali 2500 evrov pomoči, to pa smo minuli četrtek predali Jožici. »Hvala vam, hvala vsem,« ni skrivala hvaležnosti. V minulem mesecu so zamenjali streho na hiši. »Kar 15 Sandijevih prijateljev je prišlo, vsi so nam pomagali. Mojster Jani je klical par dni prej in povedal, naj odstranimo strešnike, potem pa so se lotili dela. Andrej, mož hčerke Branke, je postavil oder, da so lahko delali. Toliko jih je bilo, da je bilo hitro narejeno. Res sem vsem hvaležna za to, kar so naredili,« Jožica pove, kako so sinovi prijatelji priskočili na pomoč. »Zdaj bi radi menjali še okna, tale sredstva, ki so jih darovali bralci, bodo prav prišla,« tiho pristavi Jožica.

Veselje do življenja ji dajejo tudi ljudje okoli nje. Predvsem trije vnuki, trije Sandijevi otroci, ki so pridni, marljivi, predvsem pa v hudo preizkušani. Pred tremi leti je umrla njihova mama Vanja, letos še oče. Domača lokalna skupnost pomaga na vsakem koraku, kjer lahko in zmore. Predvsem pa je Jožica vesela, da ima hčerki Mojco in Branko. Prva, Mojca torej, je zdaj tudi uradno skrbnica treh šoloobveznih otrok, ki jim bo pomagala, da odrastejo. Pa saj jim bodo pomagali vsi.


»Do zdaj smo skrbeli za njih, bomo pa še naprej. Pridni so zelo, rada jih imam,« prizna Jožica, ki ima tudi sama nekaj težav z zdravjem, več kot leto dni bo morala čakati na poseg zavoljo obrabe kolena. Je pa vesela, da se je v zadnjih tednih popravilo moževo zdravstveno stanje. Pokojni sin je ostal na kmetiji, bil je ta, ki bi moral nadaljevati, kar so ustvarili starši. V Postojni se je izšolal za gozdarja. Bil je tudi član Lovske družine Plešivica, rad je pomagal vsem. »Res je lepo skrbel za otroke,« še doda mama Jožica. Sandija ni, živeti je treba dalje. A eno je reči in napisati, drugo pa živeti z bolečino v srcu.


Družina se večkrat zbere na domačiji v vasi Gornji Kot, nekaj dni pred našim obiskom so pripravljali drva za zimo, da bo za centralno kurjavo, doda Jožica, ki se trudi, da gre življenje dalje. Ni ji lahko, trpi. V srcu jo boli. Kaj bi dala, da bi spet uzrla Sandija, ki bi se pripeljal domov.