Trikratni prvak z bučo napada državni rekord
Uroš Fifolt jih je začel vzgajati leta 2014 Še vedno je čas, da pridelate svojo velikanko
Odpri galerijo
Poleti je za velikanko potrebna streha, da jo zaščitimo pred žgočim soncem. Fotografije: osebni arhiv
Ste kdaj pomislili, da bi pridelali res veliko bučo, ki bi na tehtnici pokazala 100 in več kilogramov? Če ste s tem načrtom odlašali in čakali na pravi trenutek, je letos še čas, da ga uresničite. A naj vas že na začetku opozorimo, da je gojenje buč velikank kar zahtevno. Eden od najuspešnejših bučmanov, kakor se sami imenujejo gojitelji buč, Uroš Fifolt iz Koroške vasi, ki je bil s svojo velikanko trikrat zaporedoma državni prvak, pravi, da zahtevajo vsakodnevno nego.
Uroš jih je začel vzgajati leta 2014. Za to ga je navdušil prav tako rekorder na tem področju prijatelj Janko Lovše z Velike Ševnice pri Trebnjem, pridelek rekorderjev pa je občudoval tudi po svetovnem spletu in si mislil, da bo takšne buče prideloval tudi sam. Ko se Uroš ozre na svoje začetke, se nasmehne ob začetniških napakah, v katerih pa se bo zagotovo znašel še kdo. »Na začetku sem mislil, da bučo posadiš v gnoj, potem greš na dopust in jeseni pride bager, da ti jo naloži,« se nasmehne Dolenjec, ki mu je prvo leto, torej 2014., uspelo vzgojiti 100-kilogramsko bučo iz semena, ki mu ga je iz Amerike poslala sestrična.
»Takrat res nisem imel pojma, kako se posadi buča velikanka, kaj šele, kakšna je njena vzgoja. Na prostoru, velikem 5 x 5 metrov, sem posadil dve. Pozneje sem izvedel, da potrebuje ena od 70 do 100 m2 površine. Prvo leto gojenja so mi bučo oprašile čebele, in ko se je začela debeliti, sem izvedel, da je nujno ročno opraševanje, saj lahko drugače čebele oprašijo bučo z našimi navadnimi bučkami. Začel sem prebirati zapise na internetu in se izobraževati sam, v veliko pomoč mi je bil tudi prijatelj Janko Lovše, začetnik gojenja buč v Sloveniji,« prizna Uroš, ki želi letos postaviti nov slovenski rekord. Ta je še vedno v lastni Lovšetove buče, težke 794,5 kilograma, Uroševa najtežja pa je na tehtnici pokazala 658 kilogramov.
Priprave na letošnjo sezono je Uroš začel že lani novembra. Njivo je pognojil in jo preoral, a tokrat prvič ni uporabil zelenega gnojenja, po navadi je namreč pred zimo posejal rž. Marca je dodal druga gnojila in vse prefrezal, 5. aprila pa je dal kaliti semena. »Če želite posaditi bučo velikanko, je še čas, sploh če imate pripravljen prostor, kjer bo rasla. Morali bi pohiteti in takoj dati kaliti semena, nato pa hitro posaditi sadiko na njivo. Imajo pa zdaj semena buč velikank že izjemno dobro genetiko. To pomeni, da lahko tudi laik, ki ne ve kaj dosti o gojenju buč velikank, na dokaj majhnem prostoru ob zadostni skrbi pridela težko od 200 do 400 kilogramov. Pogoj je, da ima dobro pognojeno njivo, da poleti skrbi za zalivanje, foliarno škropljenje in da skrbi, da mu bolezni ne uničijo listov in same buče,« svetuje rekorder in opozarja, da se mnogokrat uštejemo že pri izbiri semen: »Ljudje mislijo, da so tista na spletu dobra. A najbolje je, da se obrnejo neposredno na gojitelja. Vse se namreč začne s semenom z dobro genetiko. Buče velikanke, ki so oprašene ročno in jih niso oprašile čebele in ki imajo lepa semena, so dobre za nadaljnja leta.«
Uroš poudari, da so buče velikanke zahtevne za gojenje. Ker imajo ogromne liste, jih lahko hitro polomi veter, pomembno je tudi, da vse vitice na buči zakopavamo, poleti pa je treba zalivati in preprečevati bolezni. »Velik faktor vzgoje je vreme. Če je prevroče, je treba vsak dan zalivati, če je preveč dežja, se pojavijo bolezni, včasih je pomembna sreča,« prizna Dolenjec, ki pove, da je treba buče, kadar ni dežja, zalivati po vsej površini, ena rastlina potrebuje od 300 do 500 litrov vode na dan. »Gojenje buč velikank te z leti skoraj zasvoji. Vsako leto pravim, da jih bom imel manj, a ko pride pomlad, je zmeraj isto. Letos sem še povečal prostor za dve lubenici velikanki,« razkrije del svojih gojiteljskih načrtov.
Tale njiva je bila spomladi pripravljena za dve sadiki buče.
Uroš jih je začel vzgajati leta 2014. Za to ga je navdušil prav tako rekorder na tem področju prijatelj Janko Lovše z Velike Ševnice pri Trebnjem, pridelek rekorderjev pa je občudoval tudi po svetovnem spletu in si mislil, da bo takšne buče prideloval tudi sam. Ko se Uroš ozre na svoje začetke, se nasmehne ob začetniških napakah, v katerih pa se bo zagotovo znašel še kdo. »Na začetku sem mislil, da bučo posadiš v gnoj, potem greš na dopust in jeseni pride bager, da ti jo naloži,« se nasmehne Dolenjec, ki mu je prvo leto, torej 2014., uspelo vzgojiti 100-kilogramsko bučo iz semena, ki mu ga je iz Amerike poslala sestrična.
Letos že lepo raste, seveda je bilo pred zadnjim dežjem potrebno zalivanje.
»Takrat res nisem imel pojma, kako se posadi buča velikanka, kaj šele, kakšna je njena vzgoja. Na prostoru, velikem 5 x 5 metrov, sem posadil dve. Pozneje sem izvedel, da potrebuje ena od 70 do 100 m2 površine. Prvo leto gojenja so mi bučo oprašile čebele, in ko se je začela debeliti, sem izvedel, da je nujno ročno opraševanje, saj lahko drugače čebele oprašijo bučo z našimi navadnimi bučkami. Začel sem prebirati zapise na internetu in se izobraževati sam, v veliko pomoč mi je bil tudi prijatelj Janko Lovše, začetnik gojenja buč v Sloveniji,« prizna Uroš, ki želi letos postaviti nov slovenski rekord. Ta je še vedno v lastni Lovšetove buče, težke 794,5 kilograma, Uroševa najtežja pa je na tehtnici pokazala 658 kilogramov.
Priprave že novembra
Priprave na letošnjo sezono je Uroš začel že lani novembra. Njivo je pognojil in jo preoral, a tokrat prvič ni uporabil zelenega gnojenja, po navadi je namreč pred zimo posejal rž. Marca je dodal druga gnojila in vse prefrezal, 5. aprila pa je dal kaliti semena. »Če želite posaditi bučo velikanko, je še čas, sploh če imate pripravljen prostor, kjer bo rasla. Morali bi pohiteti in takoj dati kaliti semena, nato pa hitro posaditi sadiko na njivo. Imajo pa zdaj semena buč velikank že izjemno dobro genetiko. To pomeni, da lahko tudi laik, ki ne ve kaj dosti o gojenju buč velikank, na dokaj majhnem prostoru ob zadostni skrbi pridela težko od 200 do 400 kilogramov. Pogoj je, da ima dobro pognojeno njivo, da poleti skrbi za zalivanje, foliarno škropljenje in da skrbi, da mu bolezni ne uničijo listov in same buče,« svetuje rekorder in opozarja, da se mnogokrat uštejemo že pri izbiri semen: »Ljudje mislijo, da so tista na spletu dobra. A najbolje je, da se obrnejo neposredno na gojitelja. Vse se namreč začne s semenom z dobro genetiko. Buče velikanke, ki so oprašene ročno in jih niso oprašile čebele in ki imajo lepa semena, so dobre za nadaljnja leta.«
Uroš Fifolt je s svojim pridelkom že trikrat zapored postal državni prvak.
Uroš poudari, da so buče velikanke zahtevne za gojenje. Ker imajo ogromne liste, jih lahko hitro polomi veter, pomembno je tudi, da vse vitice na buči zakopavamo, poleti pa je treba zalivati in preprečevati bolezni. »Velik faktor vzgoje je vreme. Če je prevroče, je treba vsak dan zalivati, če je preveč dežja, se pojavijo bolezni, včasih je pomembna sreča,« prizna Dolenjec, ki pove, da je treba buče, kadar ni dežja, zalivati po vsej površini, ena rastlina potrebuje od 300 do 500 litrov vode na dan. »Gojenje buč velikank te z leti skoraj zasvoji. Vsako leto pravim, da jih bom imel manj, a ko pride pomlad, je zmeraj isto. Letos sem še povečal prostor za dve lubenici velikanki,« razkrije del svojih gojiteljskih načrtov.
Lanska buča
