Trle lan in ga moškim tlačile v hlače (FOTO)

Bratkovičevi so družina, ki varuje eno najbogatejših podeželskih dediščin Slovenskih goric. »Obiskal sem veliko ljudi, veliko starih domačij, take, kot je Breznikova, po domače Mlinarova domačija v Gornjih Ivanjcih, v zaselku Ižmenci pri Negovi, pa še nisem videl. Tam sta do nedavna gospodarila 80-letna Marija, ki jo mnogi kličejo kar Micika, in njen mož, 81-letni Matija Bratkovič.

Na posesti, ki meri 12 hektarjev, gospodarita njun sin Zvonko in njegova sopotnica Tadeja,« nam je razložil odličen poznavalec življenja in dogajanja na območju Slovenskih goric, 84-letni Ludvik Kramberger iz Gornje Radgone, ki je omenjeno kmetijo obiskal, da bi si ogledal eno redkih, če ne edino ohranjeno zidano lanišnico v Slovenskih goricah. Toda to ni bil zgolj obisk lanišnice, saj je tam pravi kmečki muzej. Njihove zbirke bi bil vesel še tako bogat etnografski muzej. V Slovenskih goricah v preteklosti ni bilo večje kmetije, ki bi ne imela lanišnice. Služila je za sušenje lanu in konoplje, iz katerih so terice trle predivo. Zaradi požarne varnosti je bila vedno nekoliko oddaljena od hiše in gospodarskih poslopij. Glavni namen je bil sušenje lanu za trenje. V njej pa so, ko niso trli, sušili tudi jabolčne, hruškove in druge klojce ali krhlje.


 

Ženske okajene

Mlinarova lanišnica je ohranila še veliko prvinskega, čeprav so dele zidu že podrli, zidake pa porabili za gradnjo svinjske kuhinje. Iz načina gradnje in materiala je sklepati, da je stara najmanj 170 let. V njej je ohranjeno vse orodje za trenje, torej trlice in glavniki za izčesavanje prediva ter drugi pripomočki. Ohranjen je tudi poseben koš, rekli so mu lesa, za sušenje krhljev. Še več, gospodinja Marija in gospodar Matija sta nam prikazala, kako se je trlo. Za to sta imela na voljo konopljo, seveda industrijsko, in predivo. Po trenju so nam Marija, hčerka Jožica in gospodar Matija prikazali način izdelovanja vrvi. Za to so s podstrešja prinesli stroj, ki mu pravijo brde, kavlje, vuka in klin za izdelavo ušes pri štriku.



To še ni vse. Pokazali so nam balo platna, rekli so mu cvilih, iz lanenih vlaken, ki jih je nekoč Marija spredla na kolovratu, v platno pa jih je na ročnih statvah stkal tkalec, ki je deloval v Okoslavcih. Trenje lanu in konoplje je bilo izključno žensko opravilo, opravljali so ga le pozimi. Lan in konopljo, ki so ju poleti poželi, nato plehali na travi, so najprej posušili v posebni komori. Suho rastlino je terica vlekla skozi trlico in s tem lomila krhka stebelca. Pri tem ji je v roki ostalo le predivo. Odpadle dele stebelc so imenovali kozderje. To, bilo je ostro, zelo pikajoče, so poredne terice, ki so jim rekli tudi hudobne babe, moškim, če so se po naključju znašli v bližini lanišnice in so jih dobile v svoje kremplje, natlačile za hlače. Povrhu pa so jim moški del, vé se, kateri, pa tudi druge dele telesa namazale s sajami. Da so lahko opravljale take vragolije, so morale biti pod vplivom, v tem primeru je bila to šmarnica, vina iz samorodnice. Delo teric je bilo zelo naporno, zato so se morale pred teritvijo in med njo dobro podpreti tudi z močno hrano. Delo je bilo enolično, a ne dolgočasno, dogajale so se prav zabavne reči.
 

Muzej na prostem

Mlinarovo domačijo sestavljajo številna poslopja, ki nosijo častitljive letnice. Zidano gospodarsko poslopje nosi letnico 1860, v njem pa je vzidana opeka, v katero je nekdo vtisnil letnico 1858. Poslopje je krito z ročno izdelano opeko biber. Hišo je leta 1888 postavil gospodar Šiško in je ostala v izvirni obliki. Mlinarova domačija je bila vseskozi trdna kmetija z 10 hektarji obdelovalnih površin. Že od davnega pa je bilo pri hiši razvito čebelarjenje. O tem pričajo številni čebelarski pripomočki. Predmetov, vozov, plugov, bran, valjarjev, vprežnih sani, mlatilnic in mnogo drugega orodja, ki ga hranijo, ni mogoče prešteti. Družina Bratkovič si gotovo zasluži vso pohvalo, da je našla smisel za varovanje stvari, ki so jih mnogi že davno zavrgli.