Trst so prodali v ljubljanski Šiški

Kjer se danes začne Gosposvetska cesta, se je pred 150 leti in še več Celovška. Če si šel po njej, si prišel v Celovec. Pred dnevi smo se od nekdanjega začetka Celovške ceste prav počasi pomikali s kolesom. Do največje šišenske znamenitosti, to je do cerkve sv. Jerneja oziroma Stare cerkve, kot ji tudi pravimo, smo potrebovali 7 minut in 19 sekund. Fran Erjavec, kot je zapisal v potopisu z naslovom Pot iz Ljubljane v Šiško, je pred 160 leti za enako razdaljo potreboval 14 minut in 53 sekund. Toda ne s kolesom. Pa še z eno bistveno razliko: takrat je šel Erjavec čisto zares iz Ljubljane v Šiško!

Potopis je nastal prav v obdobju, ko so si Ljubljančani želeli na vsak način pripojiti Šiško. Kar pol stoletja je trajal njihov boj za Šiško, pri čemer pa so naleteli na silno zavedne šišenske veljake, denimo, na župana Janeza Kneza in Jakoba Burgerja, ki niso hoteli niti slišati o kakšni pripojitvi. Šiškarji so bili celo tako trmoglavi, da so na koncu ostali brez bogate odškodnine. Niti pot na Dunaj in prepričevanje cesarja jim nista pomagala. Vmes je najprej posegel kar Kranjski deželni zbor in ljubljanski mestni občini dovolil že leta 1892 priključiti Podturnsko graščino (Tivoli) ter svet okoli Kolizeja in Rudolfinuma (Narodni muzej Slovenije). Da je šla Šiška dokončno v zgodovino, je nazadnje prispeval kar cesar Franc Jožef, ki je par dni pred atentatom na njegovega prestolonaslednika Franca Ferdinanda potrdil, naj se Spodnja Šiška združi z Ljubljano. Uradno sta se združili naposled dva dni pred atentatom 28. junija 1914, ki je bil povod za prvo svetovno vojno.



Po njej so se geopolitične karte premešale čisto na novo. In če je začela Avstro-Ogrska razpadati odznotraj, je Šiška razpadala navzven. Šiškarji so s svojim zadnjim županom vred, uspešnim mesarjem in trgovcem z živino Josipom Seidlom, na predvečer svetovne vojne postali Ljubljančani. Nekoč pomembna kmečka občina je postala le še ljubljansko predmestje, vaško skupnost je zamenjala proletarska, kmečka idila se je morala umakniti socrealistični gradnji.

Trst bi radi eni in drugi

Je že res, da je Šiška po številu prebivalstva (35.826) danes peto največje slovensko mesto, a je tudi kraj, kjer je pravih Šiškarjev samo še za vzorec. Večinoma so to priseljenci, ki jim je za bogato šišensko zgodovino, dolgo najmanj 712 let (Šiška se prvič omenja leta 1308), prav malo mar. Prej omenjeno Staro cerkev, kamor je bil namenjen Erjavec, bi marsikateri narod uvrstil na sam vrh svoje turistične ponudbe. Nam pa je ob omembi, da letos mineva natančno 650 let od šišenskega miru, še kar nerodno. Nemara se ne moremo sprijazniti z ugotovitvijo, ki jo je leta 1891 podal zgodovinar Simon Rutar in drži še danes: »Težko, da so Šišenci še kdaj videli toliko odlične gospode zbrane v svoji vasi.« Šiška vse odtlej še ni dočakala tako visokega in pomembnega obiska, kot se je zgodil novembra 1370, ko so pred cerkvijo sv. Jerneja sklenili mir avstrijska vojvoda Albreht III. in Leopold III. ter Benečani.

Jabolko spora je bil že takrat Trst, zaradi katerega se ravno v teh dneh že spet vznemirjamo. Razlog je najnovejši praznik osvoboditve izpod jugoslovanske okupacije, s čimer so se v Trstu spomnili 12. junija 1945, ko se je jugoslovanska vojska po 12 dneh umaknila iz Trsta. Na neki način praznujejo 75 let, odkar Trst ni več naš. In ne le to: letos mineva tudi stoletje od mirovne pogodbe v Rapallu, ko so ga sploh dodelili Italiji. Mesto, ki je bilo dotlej s 56.000 slovenskimi prebivalci tudi največje slovensko mesto ter bilo hkrati središče slovenskega kapitala, delavskega gibanja in družbenokulturnega dogajanja, ki je v Avstro-Ogrski pomenilo drugo najpomembnejše mesto, takoj za Dunajem, je pod fašizmom že kmalu obubožalo in izgubilo vso dotedanjo slavo.


 

V majhnem kraju pri Ljubljani

Trst, ki brez nadaljnjega spada v naše naravno zaledje, je v tistem času mikal seveda tudi Benečane, ki so si ga želeli s številnimi napadi polastiti. Temu so se Tržačani z vsemi silami uprli, saj bi beneška zmaga pomenila uničenje tržaške notranje samouprave in njihovega cvetočega gospodarstva. Ko se je Trst v obrambi pred Benečani leta 1369 brezpogojno vdal habsburškima vojvodoma Albrehtu in Leopoldu, so Benečani zbrali močno vojsko, napadli Trst in ga premagali. Nekateri viri zatrjujejo, da je vojvoda Leopold III. kar sam prišel v Trst in sodeloval pri obrambi tega slovenskega mesta, a ni pomagalo. Pomagala je šele Šiška.

Kljub zmagi so želeli Benečani s Habsburžani vseeno ohraniti prijateljske odnose ter jih hoteli pomiriti z odkupnino za Trst v znesku 75.000 dukatov. To je bila za takratne čase ogromna vsota! Avstrijska vojvoda sta ponudbo seveda pri priči sprejela. Sprejela sta jo kar pred cerkvijo sv. Jerneja v Šiški, tedaj segla v roko beneškemu dožu Andrei Contariniju in sklenila šišenski mir. Izvirnik te pogodbe hranijo v dvornem arhivu na Dunaju in je napisan v latinskem jeziku, v njej pa so poimensko našteti tudi vsi takratni odličniki, ki so prisostvovali podpisu. Začne se takole: »V majhnem kraju pri Ljubljani (Labaci), ki se v nemščini imenuje Keissach, v slovenščini (sclavonicarum) pa Šiška (Chisschia), so se zbrali pred cerkvijo svetega Jerneja (Bartolomeia) …«



»Da so skoro sredi zime podpisovali listine pred cerkvijo, v cerkveni lopi,« se je čudil tudi Simon Rutar. Ter si mislil: »Skoro gotovo pa so morali avstrijski vojvode takrat v Šiški imeti tudi grad, kamor so šle po sklenjeni pogodbi priče in se okrepčale.« Stoletje za njim pa se je zgodovinar Branko C. Šuštar čudil predvsem izbiri kraja: »Na izbiro območja Ljubljane za dogovor z Benečani je morda vplivala prav lega nekako na pol poti med vojvodskim Gradcem in Benetkami, precej manj jasna pa je odločitev za vas pred Ljubljano.«

S šišenskim mirom so Habsburžani za dobro desetletje izgubili Trst. Nazaj so ga dobili leta 1382 in se morali zavezati, da ga bodo varovali in branili pred sovražniki. V naslednjih 550 letih se je zato Trst že spet oprl na svoje naravno zaledje. Ter ostal za dolgo (tudi) naš.