Tudi bralci Novic rešili Helenin dom

LOG PRI BREZOVICI – Tema se je vila prek Ljubljanskega barja in le motor raznašalca Slovenskih novic je brenčal po vasi, ko so se pred gasilskim domom v četrtkovi zgodnji uri začeli na Logu pri Brezovici nabirati gasilci, krajani in nekaj novinarjev. Pot je iz kraja med Brezovico in Vrhniko vodila daleč, vse tja do Murske Sobote, kamor so krenili z gasilskim kombijem v zadnji etapi boja za hišo Helene Čampa. Helena je bila dobre volje, a vznemirjena. Še vedno je bilo namreč negotovo, koliko dražiteljev bo v prekmurski prestolnici čez nekaj ur in dvesto kilometrov poti.


Med potjo v pogovoru s Heleno podoživljamo zadnja dva tedna, odkar je svojo zgodbo javno razkrila: »Ogromno ljudi se je javilo, tudi takih, ki jih nisem videla po 40 let. Sinoči je pozvonilo, na vratih je bil sošolec iz osnovne šole, ki me je poiskal,« pripoveduje. Podpora Heleni ni pojenjala niti takrat, ko se je gasilski kombi po poltretji uri ustavil v Murski Soboti: ker je bila odprava prehitro na cilju, je sledila še daljša kava v najbližjem lokalu. Tudi tam sta natakarici prepoznali Heleno in ji dali zadnjo podporo iz ljudstva pred usodno uro.

Edina vplačala varščino

Zelo konkretno podporo pred dražbo pa ste družini Helene Čampa – mami samohranilki, njenemu invalidnemu in epileptičnemu sinu Niku ter še starejšemu Heleninemu sinu, sicer študentu – dali tudi bralke in bralci Slovenskih novic: namenili ste ji kar 10.500 evrov nakazil, znesek pa še ni dokončen, saj pomoč še vedno prihaja. Ko je slišala za znesek, Helena ni mogla verjeti: »Kaj? Krasno, noro, hvaležna sem vsakemu posebej,« je bila presenečena nad višino pomoči, ki se je nabrala prek Krambergerjevega sklada. V resnici ste bralke in bralci prispevali dobro sedmino k potrebnemu znesku za nakup treh četrtin hiše. Hvala vsem!

A Heleno je kljub zbranim sredstvom, ki so presegla potreben znesek, težil dvom: kaj če bo še kdo želel kupiti večino hiše, v kateri živita z Nikom in starejšim sinom? Kaj če bo cena začela rasti – do kod se lahko dvignejo ponudbe? Kaj bi sledilo, če bi lastnik treh četrtin hiše postal kdo drug, je že bila slišala: z raznimi prijemi te pripravijo tako daleč, da odideš. Za preostalo četrtino ne bi dobila niti toliko, da bi odplačala kredit. Ostala bi brez strehe nad glavo in z dolgom.


Ob Heleni so bili v četrtek njeni loški gasilci, krajani in loško-dragomerski župan Miran Stanovnik. Ko je skozi vrata prišel stečajni upravitelj Ronnie Christopher Horvat, je napetost začela kopneti že po njegovih uvodnih besedah: »Sem pozitivno presenečen, da ste se tako angažirali.« Po protokolarnem začetku je Horvat izustil za Heleno najpomembnejši podatek: »Edini ste vplačali varščino,« je bil stavek dokončnega olajšanja; daleč od doma, v pisarni na prekmurski ravani, je bila tik pred ciljem.

Dihali kot eno

Ko je Helenina odvetnica Petra Velkavrh izrekla, da »dražiteljica pristopa k dražbi in sprejema izklicno ceno,« je Horvat ponudbo sprejel. Aplavz je zapolnil drobno pisarno, tako da se ni slišalo hlipanje ob solzah sreče in olajšanja na obrazu Helene in njene odvetnice, tudi puščavskemu lisjaku Stanovniku se je orosilo oko. Horvat je šel še kanček na roko družini matere samohranilke, katere težava je ganila srca ljudi po vsej deželi, ter ji zmanjšal stroške: »V konkretnem primeru smo se dogovorili, da ne bomo obračunali stroškov sestave prodajne pogodbe,« je dejal Horvat.

Pot nazaj je vodila prek Negove, kjer se je odprava ustavila še ob pomniku Ivanu Krambergerju – iz spoštovanja do velikega človeka, po katerem nosi ime dobrodelni sklad Slovenskih novic. Krambergerjev sklad ohranja ime, srčnost in dobrotništvo, ki druži dobre ljudi po vsej Sloveniji, pripravljene pomagati sočloveku v stiski. »Še vedno so dobri ljudje,« je ob koncu svojega govora realno ugotovil tudi stečajni upravitelj Horvat.


Zmagoslavna vrnitev na Log je Heleni minila v prejemanju telefonskih čestitk, saj je večina bližnjih in krajanov že prek spleta izvedela za razplet po idealnem scenariju. Namesto konca – ker zgodba še zdaleč nima konca – pa Helenina misel o tem, kako je dojela Ljudi z veliko začetnico, ki so ji pomagali: »Ko Slovenci začutijo, da je treba pomagati in da je nekdo res v pravi stiski, znamo. Takrat ni zavisti, ampak začnemo dihati kot eno. Podobno kot dihamo skupaj s športniki. Bravo.«