Tudi Jadran ima svoj Titanik

Na Slovenski potapljaški zvezi (SPZ) beležijo okoli 10.000 registriranih potapljačev in potapljačic, dejansko število pa je zagotovo vsaj dvakrat večje, nam je povedal predsednik SPZ, prof. dr. Mitja Slavinec: »Mnogi so potapljaške tečaje naredili v tujini, praviloma med dopusti v toplih krajih, zato natančno število ni znano.«

Prevladujejo moški, po Slavinčevi oceni je le od 15 do 20 odstotkov žensk. Z eno od njih smo se pogovarjali tudi mi. Dr. Petra Furlan iz Kopra je predsednica leta 2016 ustanovljenega potapljaškega društva Oceandiving Koper, ki šteje približno 50 članov.
 

Na tečaj že pri desetih

Nad potapljanjem se je 36-letnica navdušila v študentskih časih. Primerna starost za začetek pa je veliko prej: »Tisti otroci, ki so dobri plavalci, lahko začnejo pri osmem letu, z desetimi pa opravijo že čisto pravi tečaj,« pravi sogovornica.

Do začetnih programov lahko pridemo relativno poceni. Za tiste, ki jih zanima, ali je potapljanje sploh prava odločitev zanje, organizirajo spoznavne potope, cena je približno 70 evrov. Za sprejemljivo opremo boste odšteli povprečno slovensko plačo, oprema višjega in visokokakovostnega razreda pa stane tudi nekajkrat več, pojasnjuje Furlanova.

Svoj interes usmerjajo v različna področja, kot so potapljanje na razbitinah ladij, globinsko, nočno potapljanje, potapljanje z mešanicami, obogatenimi s kisikom, potapljanje s tokom, dvigovanje potopljenih predmetov, spoznavanje podvodne flore in favne. »Ob slovenski obali so najpogostejše destinacije Piran, Fiesa in Pacug. Imamo tudi nekaj potopljenih ladij, na katere smejo bolj izkušeni, ki imajo opravljen vsaj nadaljevalni tečaj. Za krajše izlete je zanimiva Hrvaška, za daljše pa Rdeče morje, Malta in Kanarski otoki,« je dejala Furlanova.
 

Čari potopljenih ladij

V slovenskem morju je najlepše opazovati skalnate grebene na globini do deset metrov, tam je tudi vidljivost najlepša, nam pove. Skalnati grebeni so bogati s podvodnim življenjem, v njih ribe najdejo zatočišče. Pogosto srečujejo jate salp, kavale, črnike. Z uporabo podvodne svetilke med skalami velikokrat odkrijejo rakovice, ugorje in jastoge. Jadransko morje ima veliko za potapljače zanimivih razbitin: »Nujno je omeniti ladjo Baron Gautsch, ki ji pravimo tudi jadranski Titanik. Potopljena je bila ob začetku prve svetovne vojne med Puljem in Rovinjem in leži na globini 40 metrov. Naslednji je parnik Lina, ki je potopljen ob obali Cresa. Obe veljata za pravo poslastico.« V Egiptu so se potapljali na v svetovnem merilu najbolj obiskani razbitini, ladji Thistlegorm, ki je med drugo svetovno vojno prevažala vojaško opremo zaveznikom, potopila pa so jo nemška letala: »Na njej še vedno najdemo tovornjake, motorje, puške in drugo orožje, vse pa je preraščeno s koralami in bogato z morskimi bitji.« Furlanova za ljubitelje morskih psov, želv, delfinov in drugih velikih živali priporoča tudi Maldive.
 

Spoštljivost do globine

Največ potopov se odvija v poletnih mesecih, pravi podvodni navdušenci pa se, ustrezno opremljeni, potapljajo tudi pozimi: »Poleti osvežitev najdemo šele v globini, saj se površina segreje tudi do 30 stopinj, pozimi pa pade do sedem stopinj Celzija. Za tiste nekoliko bolj zmrzljive velja, da se potapljajo od maja do oktobra.« Globlji potopi so zahtevnejši, saj je tam poraba zraka večja, dekompresijske omejitve krajše, pot na površino pa daljša: »Ni pa nujno, da so globoki potopi zanimivejši. Z življenjem bogate predele lahko doživimo že v plitvi vodi, vidljivost je tam bistveno boljša, stopnja tveganja pa veliko nižja.«


Do globine je treba biti spoštljiv, opozarja potapljačica, in ravnati v skladu s pridobljenim znanjem in izkušnjami ter v okviru pridobljene licence. »Rekreativno potapljanje poteka do globine 40 metrov in to je tudi maksimalna globina, do katere so naši potopi organizirani,« pojasni Furlanova. O nevarnosti pravi, da so najbolj moteči valovi, ki nastajajo zaradi močnega vetra. V takih primerih potop izpustijo: »Potapljanje je varen šport, dokler se držimo pravil, ki smo se jih na tečaju naučili. Upoštevamo omejitve, ki nam jih določajo potapljaške tablice ali potapljaški računalnik, in svoje znanje in izkušnje, vedno pa se potapljamo s sopotapljačem, s katerim poskrbimo za varnost.«

Dober potapljač se kali vse življenje. Tečaj je le prva vstopnica v podvodni svet. Pridobljeno znanje in veščine je treba obnavljati, se naučiti novih. »Tisti, ki imamo potapljanje zares radi, ga živimo. Za nas je življenje potapljanje, vse drugo pa površinski interval,« sklene Petra Furlan.