Tudi Slakov Lojze zaigral na orglice

Orgličarsko soboto sta pripravila občina Domžale ter orgličarska sekcija Sejmarji Kulturnega društva Mihaelov sejem iz Mengša, ki so tudi odprli srečanje. Udeležil se ga je tudi evropski poslanec Lojze Peterle, ki je na orglice med drugim zaigral evropsko himno, Odo radosti. »Menda bo držalo, da sem najboljši orgličar med politiki in najboljši politik med orgličarji,« je dejal Peterle, ki je še povedal, da ga v njegovih domačih krajih kličejo Slakov Lojze. »Po vsem svetu sem že igral orglice, ne samo evropske himne, temveč tudi kakšno Slakovo ali Avsenikovo ali celo starejšo. Glasba je še vedno univerzalni jezik, ki ga ni treba prevajati. Lepo je zaigrati in slišati Avsenikovo glasbo na Japonskem ali pod Andi v Južni Ameriki. Vesel sem, da se danes toliko mladih in starejših odloča za igranje na orglice, saj lahko z njimi naredimo veliko veselja.«


Marjan Urbanija iz Loke pri Mengšu velja za enega najboljših slovenskih orgličarjev. Nastopa solistično, ima tudi svojo glasbeno skupino Sejmarji, v kateri so še sin Rok na harmoniki, Hervin Jakončič na kitari in basist Bojan Batič. »Prve orglice sem dobil pri dvanajstih letih za birmo, potem pa sem kar takoj poskušal zaigrati prve melodije,« je povedal Urbanija, ki je nekaj časa igral v ansamblu Odmev. »Z imenom orglice se na Slovenskem v narečjih označuje več glasbil, knjižno in strokovno pa pomeni ta izraz tovarniško izdelano glasbilo, ki ima v lesenem podolgovatem okviru številne piščali s kovinskim jezičkom. Sprva so bile orglice diatonične, to se pravi, da se je pri vdihu oglasil drug ton kot pri izdihu. Kdaj so zašle k nam, ni mogoče z gotovostjo trditi, vsekakor pa že v drugi polovici 19. stoletja. Pisatelj Janez Trdina v Spominih piše, da si je kot fant birmanec v Ljubljani ogledoval orglice na številnih sejmarskih stojnicah. Že od začetka pa tja do druge vojne so bile priljubljeno darilo fantičem za birmo, zato so jim ponekod rekli kar birmanske,« razložil Urbanija.


Orglice so primerne tudi za starejše začetnike. To še kako dobro ve Janez Keržič iz Vodic, ki na to glasbilo igra šele tri leta, redno pa se udeležuje tekmovanj orgličarjev v Mokronogu: »Za orglice sem se navdušil dokaj pozno, učil pa me je Marjan Urbanija, ki je izvrsten orgličarski pedagog. Kako težke so za igranje? Če je glasbilo razmero majhno in lahko, je kar težko za igranje. Dobro je, če imamo velika pljuča, lažje bomo igrali, kadar smo lačni, saj ni dobro, da je trebuh poln. Za igranje torej potrebuješ primeren meh.«

​
Zagotovo najstarejši udeleženec domžalskega srečanja orgličarjev je bil Janez Gašperin, ki je že dočakal 80 let: »Poleg orglic sem s seboj prinesel še lončeni bas ali gudalo, kot mu pravijo v Prekmurju. Na tale bas nisem igral že kar 15 let, zato tudi ne vem, kako je zvenel, zagotovo pa so orglice zelo lepo pele. Sem ljudski orgličar, sicer pa ljubitelj slovenskih ljudskih melodij, a niti popularne večno zelene melodije mi niso tuje.«


Na srečanju je nastopil tudi domačin Matjaž Brojan, sicer upokojeni radijski novinar in publicist, rezbar, zbiratelj in največji slovenski poznavalec slamnikarstva. »Sem človek, ki poskuša življenju v teh poznih letih dajati vsebino,« pravi Brojan, ki je javno prvič nastopil na lanskem srečanju orgličarjev v Domžalah. »Z veseljem si zaigram na orglice, da mi ni dolgčas in da živim polno življenje. To namreč tudi spodbuja dihanje, kdor pa veliko diha, tudi dolgo živi. Za orglice ni treba nobene glasbene šole, potrebuješ le malo veselja in malo srca ter v sebi spravljene melodije, ki jih nosiš iz mladosti v starost.«