Tudi to je Slovenija: žensko na dodatnem kisiku spravili v jok
Pred dnevi so na Pop TV objavili zgodbo 26-letne Tadeje, ki je bila zaradi covidne pljučnice hospitalizirana v bolnišnici in je potrebovala dodaten kisik. Javnosti je bila pripravljena razkriti svojo zgodbo, a se je po objavi prispevka po spletnih omrežjih nanjo zgrnil plaz kritik. Označili so jo za plačanko, jo poniževali in grozili, medij pa je zgodbo zato umaknil.
Kaj se je dogajalo, je na facebooku zapisala novinarka Urška Šestan, ki se je za novinarski prispevek pogovarjala s Tadejo, ko je ta ležala v bolnišnici (nelektorirano). »V nedeljo se je z mano pogovarjala 26-letnica, ki je zaradi covid pljučnice v bolnišnici. Ker dela v medijih, kar so prebrali na njenem profilu, so jo takoj obtožili, da je vse skupaj zaigrano. Ker v medijih ljudje ne zbolimo, mi samo lažemo. Moti jih celo to, da je v bolnišnici z nalakiranimi nohti. Pišejo ji, grozijo, jo zmerjajo. Ni dovolj, da za dihanje potrebuje kisik, spravili so jo do tega, da je velik del nedeljskega večera prejokala. Po takih dnevih se sprašujem, ali je vredno.«
Uredništvo je Šestanova prosila za umik prispevka s Tadejo, ker da »ni vredno, da nedolžna bolna oseba trpi in doživlja vso to agresijo ljudi, ki njen prispevek delijo zato, da jo ponižujejo in ji grozijo«.
Šestanova pojasnjuje, da zadnji dve leti pripravlja prispevke o covidu in opaža, da smo pozabili biti ljudje. Tudi pri dr. Lukanoviću, ki je bil 50 dni v komi, so nekateri po objavi prispevka pisali, da »laže, ker je zdravnik. Niso gledali njegove komaj zaceljene luknje v sapniku (posledica intubacije), niso ga poslušali, dovolj je bilo, da je zdravnik. Laže.«
Tudi v primeru 28-letne bolnice s covidom, ki je ležala v intenzivni enoti in je postala rodila, so se vrstili komentarji, da je plačanka. »Medicinske sestre so ji ob posteljo nalepile fotografije otroka, ki ga ni uspela pridržati v svojih rokah, ga objeti, poljubiti, ker se ni nikoli več zbudila. Njen otrok ne bo poznal mame, ampak ker je umrla zaradi bolezni, ki je določeni ne priznavajo, se po njihovem ni zgodilo. Lažemo. /...( Zakaj smo ljudje tako kruti tudi do najbolj ranljivih, bolnih ljudi? Kdaj smo nehali biti ljudje?!« piše Šestanova.
