Tudi v vojski je Jani pletel iz slame (FOTO)

Slovenci smo znali vedno koristno uporabiti slamo, ki je ostala po žetvi. Na Domžalskem se je od 18. stoletja naprej razvijalo slamnikarstvo, v Prekmurju in v Beli krajini so s slamo prekrivali strehe, v delu Prekmurja so začeli izdelovati doužnjeke.

Pred osemnajstimi leti na stojnici v Kamniku

To je ljudska umetnost pletenja slame in izdelave najrazličnejših predmetov. Najpomembnejši je vsekakor kar doužnjek, tudi lüjster ali lestenec, ki je dal ime celotni dejavnosti oziroma skupini izdelkov. Še danes jih pletejo v ljubljanskih Dravljah, kjer sta doma Beti in Jani Jakob. Slednji je po študiju ostal v Ljubljani, tradicijo pa ohranjajo tudi njegovi ožji sorodniki v rodnih Lipovcih. Tam so uredili lepo galerijo in delavnico. »Tega sem se naučil avgusta 1963, torej pred skoraj šestdesetimi leti,« pove Jani.

Delavnice tudi v vrtcih

Pletenje doužnjekov spada med redke domače obrti. Vrči, vaze, pütrce, košarice, korbleci, stenski okraski, makrameji, venčki in srčki so drobni biseri ročnega pletenja iz slame, ki so lahko prijazno darilo in lep spominek. Jakob je upokojeni specialni pedagog, z doužnjeki pa se ukvarja zgolj zaradi ohranjanja dediščine.

»Že od mladih nog in pozneje v dijaških letih, celo pri vojakih, sem imel pri sebi pšenično slamo in pletel,« je povedal Jakob. »Tudi na svoje poklicno področje sem prenesel znanje, ki ga imam. Pripravil sem program delavnic za vse generacije, ki smo ga med drugim preizkusili v vrtcih, šolarji so v tretjem razredu tehniški dan posvetili pletenju izdelkov iz slame.«

Zakonca Jakob na slamnikarskem sejmu v Domžalah

Ko govorimo o doužnjeku, po navadi mislimo na bogato okrašen lestenec. Je torej prav, da tudi preostalim izdelkom iz slame rečemo tako, torej naj bi bilo to nekakšno splošno ime za celotno dejavnost pletenja? »To je lahko dilema,« razmišlja Jani Jakob. »Vemo, da je doužnjek nastal ob koncu žetve, ko so iz zadnjih bilk spletli preprosto kito, jo oblikovali v venček in okrasili s poljskim cvetjem. Takemu izdelku so rekli doužnjek. Uporabili so ga za najboljšega kosca ali za brajlo, nato pa se je začelo slavje, sploh če je bila dobra letina. Doužnjek je povezan z besedo dožeti, dokončati žetev. Lahko bi si besedo razlagali tudi kot zahvalo, torej da smo dali Bogu čast in hvalo za dobro letino.«

Doužnjek je znan samo v Prekmurju, poudarja mojster pletenja. Kdaj pa je začel nastajati, so znani zapisi o tem? »Slamnati izdelki na splošno naj bi običajno nastajali ob koncu žetve v širšem panonskem svetu, toda doužnjeke, kakršne delajo moji sorodniki in jaz, poznamo le v Prekmurju. Podobne izdelke poznajo celo v Belorusiji, srečali pa bi jih tudi v Nemčiji, Belgiji do Baltika na severu in vse do Egipta na jugu. Najbolj znana prvina je spiralasto pletenje, to je osnovna okrogla kita različnih dimenzij, s kakršnimi lahko sestavljamo različne izdelke skupaj s klasi pšenice in ječmena, tudi prosa. V Sloveniji naj bi se s tem kot prva začela ukvarjati Terezija Vinkovič, rojena leta 1905. V Prekmurju so bile velike družine in tudi Terezija je hodila na sezonsko delo na Madžarsko, v Baranjo, Nemčijo in Francijo.«

Janija v zadnjih letih srečujemo na prireditvah in sejmih, kjer plete pred obiskovalci. Fotografije: Primož Hieng

Zanima nas, ali za izdelavo doužnjekov uporabljajo normalno slamo ali posebej za to posejejo polje s pšenico s kakšno posebno sorto. »V začetku so uporabljali stare sorte pšenice, ki so bile zelo visoke,« pojasnjuje Jakob. »Slama je bila bolj mehka. Potem smo ugotovili, da je primernejša ržena slama, ki je visoka in jo za izdelavo doužnjekov lahko pripravimo še pred žetvijo. Ugotovili smo, da je slama konec maja, ko rž odcveti, najbolj gibljiva in prožna. S srpom požanjemo rž, jo položimo po njivi, nato pa obračamo, da se posuši in hkrati pobledi. Dejansko zelena barva v enem tednu izgine in slama postane zlato rumena.«

Na natečaju zmagala z letalom

So kake omejitve pri pripravi izdelkov iz slame, bi na primer lahko izdelali letalo? »Predvsem poskušamo delati stvari, ki so vsaj malo etnološko povezane. Vsak rad naredi – kot pravimo – pütrico, torej vrček, ki ga opletemo s slamo. Opletamo lahko najrazličnejše steklenice. Iz osnovne kite lahko izdelamo venčke, srčke, če si pomagamo s tanko opleteno žico, pa lahko naredimo tako rekoč vse. Naredil sem celo štiriperesno deteljico, violinski ključ in rožico. Za delo ne potrebujemo nobenih načrtov, saj vse nastane v glavi in seveda s spretnimi prsti. Da, tudi letalo smo že izdelali. Kot prva ga je pripravila sestra, ko je imel nekdanji slovenski letalski prevoznik razpis za plakat in so potrebovali nekaj originalnega. Letalo iz slame je poslala na natečaj in zmagala.«

Na razvoj te dejavnosti so vplivali različni dejavniki. »V Prekmurju so bile velike družine in mnogi so se morali znajti, kakor so vedeli in znali,« pravi Jakob. »Ljudje so odhajali na delo v tujino in od doma so želeli vzeti nekaj za spomin. Potem se je v Prekmurju začel razvoj zdraviliškega turizma. Prihajali so gostje in ponudila se je priložnost za boljšo prodajo naših izdelkov. Oče je postal invalid, in prav s tem delom si je po mnenju zdravnikov življenje podaljšal za trideset let. Otroci smo ga občudovali pri delu in tako smo se počasi tudi mi naučili izdelave doužnjekov.«

Doužnjek je našel svoje mesto tudi na poštni znamki za 300 tolarjev, ki je izšla leta 1994, torej pred 28 leti. Etnolog prof. dr. Janez Bogataj je ob tem zapisal: »Izdelovanje dekorativnih ali okrasnih lestencev ter drugih okraskov iz slame za bivalne notranjščine je ena vrhunskih oblikovalskih mojstrovin v okviru domačega pletarskega znanja.« 

Domači doužnjek

Prave umetnine

Značilni so za Prekmurje.

Vaza, cvetje iz krep papirja in pšenični klasi

Lahko je tudi letalo.