Učiteljica ga je odpisala, danes osvaja medalje

JESENICE – Ujeli smo jo ravno med vožnjo v službo. "Brez skrbi, urejeno imam prostoročno telefoniranje," nas takoj pomiri in da vedeti, da se lahko pogovarjava. Besed iz nje ni treba vleči. Vsaka ima težo, skupaj pa tvorijo krasno srčno zgodbo. Prvič sva si z Jano Jerković segla v roke pred meseci na Letališču Jožeta Pučnika Ljubljana. Čakala je sina Nika, ki se je vračal s svetovnih poletnih iger specialne olimpijade. Z dvema medaljama se je okitil v igranju namiznega tenisa. Še zdaj imam v glavi, in na srečo ujeto tudi v objektivu, tisto prisrčno Nikovo snidenje z mamo in babico. Solze, smeh, solze sreče ... Pristno in iskreno. Človek bi kar čas ustavil.

Dela in trenira

Ko se z Jano pogovarjava, je Nik v varstveno-delovnem centru na Jesenicah, tja ta 24-letni hiperaktivni fant zahaja vsak delovni dan. "Letos je bilo kar pestro po vseh uspehih. Predvsem pa je bilo za Nika naporno. Zdaj smo spet zadihali," nadaljuje Jana. Nik dela v VDC, kjer so aktivni v posebnih delih, ki jih opravljajo za kooperante. Tako na primer pakirajo elektrode, likajo in pakirajo nogavice. Praviloma so varovanci tam med 7.30 in 14. uro. "Zjutraj vstane, poje zajtrk. Pripravim mu malico, potem odide. Tudi na trening odhaja sam," pohvali sina, ki se je rodil po nekaj težavah pri porodu. Morda bi ga lahko opravili drugače, morda bi lahko opravili carski rez. Nikoli se ne bo vedelo. "Po porodu so ga oživljali osem minut. Lahko bi bil rastlina. Se zgodi ... Meni ni bilo pomembno, kako je. Skrbelo me je, kako bo mož vse skupaj sprejel. Za nameček se je Nik rodil z zajčjo ustnico.

Potem smo furali dan za dnem. Pa je slišal, pa je videl. Veseliš se vsakega napredka," se mama spominja poroda in prvih dni, korakov. "Moj mož je Nika sprejel še bolj kot jaz! Ko se je rodil, so ga najprej odnesli k njemu. Objel ga je, stisnil k sebi, ga poljubčkal. Ena od medicinskih sester mi je povedala, da nekateri moški v takih situacijah tega ne sprejmejo in slabo reagirajo," se spominja teh dni Jana, ki ne skriva hvaležnosti do partnerja. "Rekli so mi, da otrok ne bo imel zob, pa so mu vsi zrasli," nadaljuje Jana.

Kaj točno je s fantom, da je drugačen, nas zanima. "Cerebralno disfunkcijo ima, za nameček je še hiperaktiven. Težko ga je kam uvrstiti ali opredeliti na tej lestvici, ki obstaja," nam zaupa mama. Fanta so vpisali v osnovno šolo. Po treh tednih je bila mama na prvih govorilnih urah. Tu pa šok, predvsem pa neustrezna in popolnoma neprofesionalna ocena njegove tedanje učiteljice. "Nik je bil poleg, ona pa je rekla: Poglejte ga. Kakšen pa je. Kaj pa mislite, da bo iz njega?" se Jana še danes, kot bi bilo včeraj, spomni besed, ki so ji zarezale v srce, niso pa ji vzele ponosa in dostojanstva. Kot prava mama se je potegnila za svojega sina, govorilnih ur je bilo hipoma konec, popokala je Nika in odvihrala, kolikor so ju nesle noge! Na to šolo se nista več vrnila! Šolanje je nadaljeval na Osnovni šoli Poldeta Stražišarja Jesenice. Danes je fant mož s svojo potjo, željo, interesi.

Premalo tolerance

"Tem in takim otrokom veliko dajemo, predvsem pa dobimo veliko ljubezni nazaj! To so naši otroci, toliko vračajo. To so tiste čiste duše," pozorno govori Jana, ki jo moti, ker slovenska družba še ne zna sprejemati drugačnosti. "Bili smo na poletnih svetovnih igrah specialne olimpijade v Abu Dabiju, kjer smo navijali in spremljali Nika. Tam so sto let pred nami! Zelo so tolerantni, sprejemajo drugačnost, pri nas je kamena doba. Zakaj tako mislim? Pojasnim vam: v letošnji zimi so naši otroci iz VDC čakali na avtobusni postaji. Tam poleg je srednja šola, pa so jih tudi dekleta zmerjala in obmetavala z ledenimi kepami, to je obraz naše družbe," je upravičeno ogorčena naša sogovornica, ki je ponosna mati dveh otrok – poleg Nika imajo še sina Jana.

Nik je zelo aktiven športnik. Že 15 let trenira inkluzivni judo, kar mu je svetoval Janin svak. Pred petimi leti pa je po naključju začel igrati namizni tenis in izvrstno mu gre od rok. Prvo kolajno je osvojil že na evropskih igrah specialne olimpijade v Antwerpnu, dve novi odličji pa je prinesel iz Dubaja! Jana priznava, da je danes staršem z otroki s posebnimi potrebami precej lažje, saj jih dovolj zgodaj usmerjajo, pa tudi za vse niso sami, kot je bilo to pred leti. "Predvsem vsem staršem polagam na srce: prevelike upe in pričakovanja zakopljite globoko. Ker si tako srečen po vsakem napredku. Predvsem pa je treba sprejeti situacijo in iti skozi to. Brez zagrenjenosti, saj bi tako le škodoval in slabo vplival na otroka!" Tako to počno Jerkovićevi. Dobro jim gre.