Učiteljici Gabrijela in Mateja z devetarji na Triglav (FOTO)
Pravijo, da mora vsak pravi Slovenec ali Slovenka vsaj enkrat stopiti na Triglav. Nekaterim otrokom 9. e razreda Osnovne šole Brezovica pri Ljubljani je to uspelo prej kot povprečnemu državljanu. A njihova motivacija ni bila postati pravi Slovenec ali Slovenka, ampak jih je gnal dogovor, ki so ga leta prej sklenili z razredničarko Gabrijelo Marinko. Začelo pa se je v 6. razredu, ko so imeli tabor na Pokljuki.
Se mi zdi, kot da bi čas zavrteli nazaj, ko še ni bilo telefonov in druge moderne tehnologije.
»Takrat smo šli na izlet na Mrežce oziroma v Blejsko kočo na Lipanci, in ko smo se vzpenjali, sem jim pokazala, poglejte, tam je Triglav, najvišji slovenski vrh,« začne Gabrijela Marinko in nadaljuje: »Takoj so me začeli spraševati, zakaj potem mi ne gremo na Triglav.« Vse je bilo od začetka morda slišati kot otroško praznorečenje, a jim je Gabrijela vseeno pojasnila, da so za tak vzpon potrebne priprave. Odgovor jo je presenetil: »Pač, se bomo pripravili, mi bi šli!« Sklenili so, da bodo našega očaka osvojili, ko vstopijo v 9. razred. Kot motivacijo jim je učiteljica v 7. razredu izobesila skupinsko fotografijo s tabora, na kateri se je v ozadju bohotil Triglav.
16 otrok se je podalo na pot.
»V 7. razredu so me potem stalno spraševali, ali bomo res šli. Seveda sem bila odločena, da ta izziv izpeljemo do konca. Leto pozneje, v 8. razredu, smo opravili štiri pripravljalne izlete. Začeli smo v okolici; Grmada, Tošč, naslednjič smo se odpravili na Ratitovec in potem še na Veliki vrh, Kofce. Za četrti izlet smo si izposodili samovarovalne komplete in odšli na ferato v Turnc, tako da so se seznanili še s tem. V osnovi smo bili vsi pripravljeni. Večina razreda, nekaj jih je odpadlo,« pojasni Gabrijela. Potem so samo še določili datum. Bilo je sredi lanskega septembra, v 9. razredu, kot so si zadali. A ni šlo vse po načrtih, ponagajalo jim je vreme. Proti Kredarici se je močno poslabšalo, začelo je snežiti. Naslednje jutro pa presenečenje in optimizem.
Gabrijelo Marinko in Matejo Juranovič sta presenetili zagnanost in motivacija otrok.
»Zbudili smo se v krasno, čudovito jutro. Prav romantično je bilo na pogled. A prenevarno, da bi nadaljevali, saj je bilo na poti preveč ledeno.« Kajpada je sledilo razočaranje, a tudi v tem je Gabrijela našla pomembno pozitivno točko, ki si jo bodo morda zapomnili za vse življenje. »Spoznali so, da ima v gorah narava glavno besedo, da je nevarno, če po nepotrebnem rinemo z glavo skozi zid, saj so za obisk gora še vedno druge priložnosti,« je potolažila skoraj cel razred razočaranih, a hkrati že za novo planinsko izkušnjo navdušenih otrok. Dogovor je bil, da ponovijo, če bo le volja. In ta je še kako bila. »Bili so neverjetno vztrajni,« pove Gabrijela, šolska psihologinja Mateja Juranovič, ki je obakrat spremljala ekipo, pa doda: »Kakšna motivacija je to bila! Nekaj, kar je v zdajšnjih časih sila redko.«
Ker je bilo ob koncu šole preveč obveznosti, prav tako so bile v visokogorju neugodne razmere zaradi snega, je padla odločitev, da podvig na Triglav ponovijo konec letošnjega avgusta, preden nekdanji sošolci in sošolke odidejo vsak svojo pot. Šestnajst otrok in pet odraslih (še trije starši) so krenili zadnji četrtek v avgustu. Spet pa se je ponovilo nekaj, česar so se naučili že prejšnjič – vreme v gorah je lahko sila nepredvidljivo. Startali so v jasno, čudovito jutro, proti vrhu, proti Planiki, pa so že sekale strele. To jim je načrte malo sfižilo, a ne tako kot prvič. Le dan pozneje, v petek zjutraj, so jo mahnili proti Aljaževemu stolpu.
A na vrhu Slovenije ni bilo samo veselje, tudi bolečina je sledila. Po planinski tradiciji jih je namreč vsak otrok dobil s štrikom po riti. Poleg tega pa še novo, planinsko ime. Jakoba so krstili v Hitrega gamsa. Jakob je bil edini z OŠ Brezovica, ki je bil del otroške planinske ekipe, pa je šele zdaj vstopil v 9. razred. Mnoge je vsaj na videz poznal s šolskih hodnikov in hitro so ga sprejeli za svojega. Tudi tu se je pokazala njihova veličina – nobenega izključevanja. Hitro je bil del debat, iger, norčij, izzivov. Vsega tega je bilo med potjo ogromno, poudari Mateja, ki zraven doda, da je bilo res čudovito gledati in spremljati tovarištvo, pogovore in zabavo med mladimi planinci. »Se mi zdi, kot da bi čas zavrteli nazaj, ko še ni bilo telefonov in druge moderne tehnologije, ki danes žal prevečkrat narekuje tempo otroškega življenja. Tako pristno je bilo vse skupaj.«
In ko Jakoba vprašamo po občutkih: »Toliko pogovora, dogodivščin in smeha je bilo, da se mi zdi, da je to nekaj povsem drugega, kot če greš z družino. Čeprav sem bil mlajši in nisem bil njihov sošolec, smo se z vsemi dobro ujeli. Bila sta res dva čudovita dneva. Pa še pred bratom sem osvojil Triglav, to mi je tudi pomembno.«
Ko beseda nanese, ali bo to postalo tradicionalno, je Gabrijela Marinko nekoliko zadržana. »Vse skupaj je bilo res spontano, tako da se težko ponovi. Pa tudi sicer je težje v takšen izziv vključiti cel razred, kot pa če bi recimo na šoli izbrali posameznike, ki so tovrstne poti v gore sposobni izvesti. Morda ponovimo, če se kdaj spet pokaže priložnost oziroma podobna skupina. Potrebnih je veliko skupnih točk, od nas starejših, ki smo jih spremljali, da se ujamemo, smo kompatibilni, do otrok. Ampak nekaj je ključno: če razmišljaš o tem, kaj se lahko zgodi, se takega projekta ne lotiš, je prevelika odgovornost. No, tu je bila takšna ekipa, vključno s starši, da z Matejo niti za hip nisva pomislili na kaj slabega. In glavno je to, kako smo res prav vsi ves čas dihali skupaj. Če nimaš takšne skupine, je odgovornost prevelika.« Ob tem Mateja Juranovič sklene: »Že zagnanost pred odhodom, potem pa medsebojno spoštovanje, odgovornost, energija in humor med otroki so odtehtali vse morebitne skrbi.«
