NAPOVEDUJE REVIZIJO
Ujeti veleposlanici država ne bo plačala niti centa
Blanka Jamnišek trdi, da je v dvigalu skoraj umrla.
Odpri galerijo
Tako so Jamniškovo odpeljali v bolnišnico, potem ko so jo končno rešili iz dvigala.
LJUBLJANA – »Zelo sem prizadeta in vložili bomo revizijo na vrhovno sodišče, ker so mi bile kršene človekove pravice.« Tako je v prvem odzivu na sodbo višjega delovnega in socialnega sodišča povedala Blanka Jamnišek, nekdanja slovenska veleposlanica na stalnem predstavništvu RS pri OZN, OVSE in drugih mednarodnih organizacijah na Dunaju. Hkrati se ji »čez vse razumne meje« zdi tudi odločitev sodišča, da mora zdaj zavarovalnici Generali kot stranskemu intervientu in državi skupaj plačati okoli 6000 evrov nagrade, ker je izgubila tožbo proti državi. In sicer samo zato, ker si je upala tožiti in se boriti za svoje pravice.
Jamniškova je 19. junija 2013, ko je bil tudi eden najbolj vročih dni na Dunaju in ko se je vračala s šoferjem v poslovne prostore slovenskega veleposlaništva na Kolingasse 12, v dvigalu doživljala pravo nočno moro. Vstopila sta v levo dvigalo, ki se je namesto v drugem nadstropju ustavilo v četrtem. In ga nista mogla več zapustiti, saj je popolnoma zablokiralo. Najprej sta se poskušala rešiti s pritiskom na druge gumbe in s klicem v klicni center za pomoč, a zveza je bila neučinkovita, po 34 minutah pa povsem prekinjena. V kovinskem dvigalu mobilnega telefona ni bilo mogoče uporabljati, saj ni bilo signala. Hkrati so razmere v prostoru iz minute v minuto postajale vse bolj neznosne. Ugasnila je ventilacija, vse manj je bilo kisika, pri sebi nista imela vode. Temperatura je narasla na 70 stopinj Celzija (v tistem času je bilo na Dunaju 40 stopinj Celzija). Jamniškova je v nekem trenutku izgubila zavest. Šofer se je trudil odpreti vrata dvigala, to mu je nekako uspelo, in sicer le za kakšen milimeter. Povsem dovolj, da ju je dosegel šibak mobilni signal in so bila lahko možu veleposlanice in sodelavcem poslana SMS-sporočila, ki jih je prej napisala. Reševalci so do njiju prispeli šele ob 16.10, ko sta tehnika končno odprla dvigalo. Jamniškova je takrat ležala sključena.
Takoj so ji začeli močiti usta z vodo in počasi si je opomogla. Rešili naj bi jo pet minut pred smrtjo, saj je imela v krvi že zelo nizko vsebnost kisika. Za pogovor ni bila sposobna, nog ni čutila. Odpeljali so jo v bolnišnico, zdravniki in izvedenci pa so pozneje potrdili, da so zaradi dehidracije zdrsnile medvretenčne ploščice ter so nastale nekatere druge zdravstvene posledice, zaradi česar je hudo trpela še več kot pol leta. Težave so se pojavljale tudi med zdravljenjem. Občutila je strah pred zaprtimi prostori, na primer v podzemnih vlakih in ob zastoju v prometu. A poškodbe je niso ustavile, saj se je zelo trudila, da bi čim prej ozdravela, predvsem zaradi otrok in družine, pa tudi ker je želela še naprej delati kot veleposlanica, stalna predstavnica.
Država s tem nikakor ni bila zadovoljna in je vložila pritožbo. Ta se ji je še kako izplačala, saj je višje delovno in socialno sodišče v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek Jamniškove. Kot so nam povedali na Državnem odvetništvu, je višje sodišče presodilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. In sicer je napačno ugotovilo objektivno in odškodninsko odgovornost države. Pri glavnem vprašanju, ali je država v zvezi s spornim dogodkom res opustila svoje dolžnosti do te mere, da je podana njena krivda ter tudi vzročna zveza med njeno opustitvijo in nastalo škodo, je ugotovilo, da se je namreč dvigalo kvarilo pred tistim junijskem dnem, ob njem in po njem. »Iz mnenja izvedenca pa izhaja, da vzrok za napako ni bil niti v malomarnem ravnanju upravnika ali vzdrževalca dvigal, ampak je šlo za nekakšen zunanji vzrok, s čimer je še toliko bolj vprašljiva odgovornost tožene stranke,« so nam povedali na Državnem odvetništvu. Država pa je, kot so še sklenili na višjem sodišču, skrbno zagotavljala varnost pri delu – v okviru možnega. Zato so odškodninski zahtevek že po temelju zavrnili. N
Stavba na Dunaju, kjer domuje slovensko veleposlaništvo.
Jamniškova je 19. junija 2013, ko je bil tudi eden najbolj vročih dni na Dunaju in ko se je vračala s šoferjem v poslovne prostore slovenskega veleposlaništva na Kolingasse 12, v dvigalu doživljala pravo nočno moro. Vstopila sta v levo dvigalo, ki se je namesto v drugem nadstropju ustavilo v četrtem. In ga nista mogla več zapustiti, saj je popolnoma zablokiralo. Najprej sta se poskušala rešiti s pritiskom na druge gumbe in s klicem v klicni center za pomoč, a zveza je bila neučinkovita, po 34 minutah pa povsem prekinjena. V kovinskem dvigalu mobilnega telefona ni bilo mogoče uporabljati, saj ni bilo signala. Hkrati so razmere v prostoru iz minute v minuto postajale vse bolj neznosne. Ugasnila je ventilacija, vse manj je bilo kisika, pri sebi nista imela vode. Temperatura je narasla na 70 stopinj Celzija (v tistem času je bilo na Dunaju 40 stopinj Celzija). Jamniškova je v nekem trenutku izgubila zavest. Šofer se je trudil odpreti vrata dvigala, to mu je nekako uspelo, in sicer le za kakšen milimeter. Povsem dovolj, da ju je dosegel šibak mobilni signal in so bila lahko možu veleposlanice in sodelavcem poslana SMS-sporočila, ki jih je prej napisala. Reševalci so do njiju prispeli šele ob 16.10, ko sta tehnika končno odprla dvigalo. Jamniškova je takrat ležala sključena.
Zelo sem prizadeta in vložili bomo revizijo na vrhovno sodišče, ker so mi bile kršene človekove pravice.
Takoj so ji začeli močiti usta z vodo in počasi si je opomogla. Rešili naj bi jo pet minut pred smrtjo, saj je imela v krvi že zelo nizko vsebnost kisika. Za pogovor ni bila sposobna, nog ni čutila. Odpeljali so jo v bolnišnico, zdravniki in izvedenci pa so pozneje potrdili, da so zaradi dehidracije zdrsnile medvretenčne ploščice ter so nastale nekatere druge zdravstvene posledice, zaradi česar je hudo trpela še več kot pol leta. Težave so se pojavljale tudi med zdravljenjem. Občutila je strah pred zaprtimi prostori, na primer v podzemnih vlakih in ob zastoju v prometu. A poškodbe je niso ustavile, saj se je zelo trudila, da bi čim prej ozdravela, predvsem zaradi otrok in družine, pa tudi ker je želela še naprej delati kot veleposlanica, stalna predstavnica.
Najprej zmagala, nato izgubila
Glede na vse skupaj je pričakovala pomoč delodajalca, torej slovenskega zunanjega ministrstva (MZZ), a zaman. Trdili so, da je za vzdrževanje dvigal odgovoren najemodajalec prostorov, in ne ministrstvo. Pa da se je dvigalo večkrat pokvarilo že pred dogodkom ter da je delno odgovorna sama. Tako bi morala po njihovem mnenju poskrbeti, da bi bil najemodajalec oziroma upravnik ustrezno obveščen in bi odpravil pomanjkljivosti dvigala. Zato se je odločila, da bo državo oziroma MZZ tožila na delovnem sodišču za 52.176 evrov, in aprila lani ji je tudi v celoti uspelo. Sodišče je sklenilo, da ji za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pripada 20.000 evrov odškodnine. Zaradi strahu 10.000 evrov, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 20.000 evrov in iz naslova materialne škode (plačila dodatnih zdravstvenih storitev) še 2716,60 evra.Tako so Jamniškovo odpeljali v bolnišnico, potem ko so jo končno rešili iz dvigala.
Država s tem nikakor ni bila zadovoljna in je vložila pritožbo. Ta se ji je še kako izplačala, saj je višje delovno in socialno sodišče v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek Jamniškove. Kot so nam povedali na Državnem odvetništvu, je višje sodišče presodilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. In sicer je napačno ugotovilo objektivno in odškodninsko odgovornost države. Pri glavnem vprašanju, ali je država v zvezi s spornim dogodkom res opustila svoje dolžnosti do te mere, da je podana njena krivda ter tudi vzročna zveza med njeno opustitvijo in nastalo škodo, je ugotovilo, da se je namreč dvigalo kvarilo pred tistim junijskem dnem, ob njem in po njem. »Iz mnenja izvedenca pa izhaja, da vzrok za napako ni bil niti v malomarnem ravnanju upravnika ali vzdrževalca dvigal, ampak je šlo za nekakšen zunanji vzrok, s čimer je še toliko bolj vprašljiva odgovornost tožene stranke,« so nam povedali na Državnem odvetništvu. Država pa je, kot so še sklenili na višjem sodišču, skrbno zagotavljala varnost pri delu – v okviru možnega. Zato so odškodninski zahtevek že po temelju zavrnili. N
