Ukrajinske sirote v Sloveniji: Otroci si želijo k družini, ne v ustanovo

Otroci, oblečeni v zimske kombinezone, so na igrišču pri gasilskem domu v Slavini pri Postojni tekali okoli terapevtske psičke Ule, ji metali žogico in jo božali. Nekateri pa so jo raje opazovali iz varnega objema odraslih. Videti so bili še majhni, a so bili takoj pripravljeni na nova poznanstva. »Jaz sem Sergej. Kdo si pa ti?« je vprašal drobcen deček, ki je brž dodal, da že hodi v šolo. Ena izmed deklic je kolegu fotoreporterju prinesla rožico in mu ponudila roko za spremstvo.

Dvajseterica ukrajinskih otrok – polovica vseh iz regionalne sirotišnice v Severodonecku v regiji Lugansk – je predlanskega maja, skupaj z delom osebja, prišla v Slavino, kjer so jim v nekdanji ljudski šoli uredili nastanitev. Nekateri so bili še dojenčki. Njihovo ustanovo je namreč med vojno vihro zadela raketa in jo močno poškodovala. Naprej so jih preselili v 1500 kilometrov oddaljeni Lvov na zahodu Ukrajine, a so zaradi varnosti in stiske s prostorom iskali novo lokacijo.

»Osebno sem poznala družino iz Slovenije, ki je bila med prvimi, ki so posvojili otroka iz Ukrajine, to je bilo leta 2006. Pozneje so posvojili še drugega otroka, in ohranili smo stike. Ob izbruhu vojne so me skupaj z mojimi otroki sprejeli v Sloveniji. Nato je družina dala pobudo, da bi sem preselili tudi sirotišnico ali vsaj njen del,« je povedala Natalya Golovyna, zdravnica in namestnica predstojnice ukrajinske sirotišnice, ki skrbi za otroke v Slavini.

FOTO: Blaž Samec/Delo

Novi dom v nekdanji ljudski šoli

Pobudo so podprle slovenske oblasti, tako se je v organizacijo prihoda ukrajinskih sirot v Slovenijo vključil vladni urad za oskrbo in integracijo migrantov. »Takrat je bila ključna vloga poveljnika Civilne zaščite za Notranjsko Sandija Curka, ki je znal najti primerno lokacijo, vzpostavil je tudi stik s krajevno skupnostjo,« je povzela besedo Cvetka Kernel, ki s slovenske strani bdi nad nastanitvijo ukrajinskih otrok in strokovnega osebja, ki je v Slovenijo prišlo tudi s svojimi družinami.

Projekt v sodelovanju z uradom za oskrbo in integracijo migrantov vodi Srednja gozdarska, lesarska in zdravstvena šola Postojna, ki je že pred tem koordinirala tudi nastanitev mladoletnih migrantov brez spremstva v Postojni. V prostorih nekdanje ljudske šole v Slavini je bilo že pred desetimi leti urejeno ogrevanje, imeli so tudi stranišča za otroke, saj so bili tu nadomestni prostori šole in vrtca v Prestranku v času, ko so gradili novo poslopje. Ob izbruhu covida-19 pa je bila tu rdeča cona doma upokojencev, kjer so v najhujšem obdobju epidemije nameščali bolnike.

FOTO: Blaž Samec/Delo

»Zveza prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje nam je pomagala zbrati sredstva za vso opremo – od posteljic, omar, posode in pralnega stroja naprej. Ko so otroci prišli v Slavino, 3. maja 2022, so imeli zagotovljene vse osnovne pogoje za bivanje,« pripoveduje Cvetka Kernel. Z njimi je ves čas ukrajinsko osebje, ki sicer s svojimi otroki prebiva v postojnskem dijaškem domu. Vsi imajo status začasne zaščite in v nekdanji ljudski šoli v Slavini imajo tudi varnostnika. V okviru programa, ki ga finančno pokriva država, so čez dan tam zaposlene še slovenske vzgojiteljice in pomočnice, pomagajo pa tudi prostovoljci.

Kapo dol Sloveniji!

Eden od donatorjev je otrokom omogočil, da so poleti lahko šli za nekaj dni na morje na Debeli rtič, pozneje pa se je odločil, da bo sistematično zbiral denar za njihove aktivnosti. Tako imajo na voljo tečaj plavanja in druge športne dejavnosti, glasbene urice ter učenje angleškega jezika. Z veliko donacijo je pomagala tudi Zbornica – Zveza, ki deluje na področju zdravstvene in babiške nege, pa tudi združenje Lions, predvsem pa vaščani, ki so otroke lepo sprejeli v svoje okolje in jih večkrat povabijo tudi na svoje domove.

Dva otroka obiskujeta prvi in drugi razred osnovne šole v Prestranku, drugi pa so v vrtcu v Postojni. Vsi so se zelo dobro vključili v novo okolje in tekoče govorijo slovensko. »Moram reči, da kapo dol Sloveniji! Vsi, ki delamo s temi otroki, pa smo tukaj ne le v službi, ampak se zanje trudimo, kolikor moremo. Z njimi med drugim obiskujemo gledališče in kino, bili smo tudi na več izletih. Lahko bi rekli, da je zanje res dobro poskrbljeno, zato je naša velika želja, da jih ne bi vrnili v sirotišnico v Ukrajino, ampak da bi šli neposredno v posvojitev k družinam,« poudari Cvetka Kernel. Pritrdi ji tudi Natalya Golovyna.

FOTO: Blaž Samec/Delo

Ukrajina sprostila notranje posvojitve

Kot pojasnita, so se nanje obrnili že številni, ki so se zanimali za posvojitev teh otrok v Sloveniji, a to zaradi vojne v matični domovini ni mogoče. Ukrajinska oblast je z odlokom prepovedala mednarodne posvojitve ukrajinskih otrok v vojnem času. To je skladno s politiko in priporočili Visokega komisariata Združenih narodov za begunce, da bi preprečili morebitne zlorabe. Kot pojasni Golovyna, začasno niso bile mogoče niti posvojitve znotraj Ukrajine same, a je vlada lani junija to sprostila. V jeseni je tako v posvojitev v Ukrajino odpotoval prvi otrok iz Slavine, ta teden pa sta odšli še dve sestrici, stari tri in pet let. Dva najstarejša otroka so po nalogu iz Ukrajine premestili v razširjeno rejniško družino v domovini. V Slavini tako ostaja še 15 otrok, starih od tri do osem let.

»Oblasti iz Luganska zdaj pritiskajo, da bi šli vsi otroci nazaj domov. Obnovili so namreč stavbo, v katero jih nameravajo preseliti. To nas zelo boli, saj si ne želimo, da bi od tod – kjer živijo v odprti skupnosti ter obiskujejo šolo in vrtec – odšli v nazaj v zaprto institucijo. Prosimo in upamo, da bodo zanje pospešili posvojitvene postopke,« pravi Cvetka Kernel.

Golovyna razloži, da v Evropski uniji ne poznajo tovrstnih sirotišnic, kakršne imajo v Ukrajini. V njih so večje skupine otrok do četrtega ali šestega leta starosti, ki so bili zaradi različnih vzrokov odvzeti staršem (zato izraz sirotišnica ni najustreznejši), in zanje skrbi pretežno medicinsko osebje. Gre za preživet model, ki ga tudi v Ukrajini nameravajo spremeniti. V Sloveniji so otroci v takih okoliščinah nastanjeni v začasnih kriznih centrih, ki so maloštevilni, nato pa zanje iščejo posvojitvene in rejniške možnosti.

FOTO: Blaž Samec/Delo

Sestanek, ki za zdaj ni obrodil sadov

»Konec lanskega leta smo organizirali sestanek s predstavniki luganskih oblasti, kjer so sodelovali tudi urad za oskrbo in integracijo migrantov, resorni ministrstvi, ki pokrivata družino in socialne zadeve ter šolstvo, Visoki komisariat Združenih narodov za begunce in Slovenska filantropija. Uradnega odgovora na naše zaprosilo, naj otroci do vključitve v ukrajinske družine ostanejo v Sloveniji, nismo dobili. Bojim pa se, da nam jih ni uspelo prepričati,« meni Cvetka Kernel. Direktorica urada za oskrbo in integracijo migrantov Katarina Štrukelj je povedala, da trenutno nimajo niti zagotovila, da bodo ukrajinski otroci ostali v Sloveniji do konca zime.

Glede opažanj nekaterih vaščanov, ki so se pojavila ob predlanskem prihodu ukrajinskih sirot v Slavino – da ukrajinsko osebje neprimerno ravna z otroki – sta tako Cvetka Kernel kot Natalya Golovyna zanikali, da bi se kaj takega dogajalo. »Je pa res, da so otroci, tudi tisti s posebnimi potrebami, zdaj veliko bolj umirjeni kot na začetku, ko jih je bilo včasih res težko obvladati in si je morda kdo, ki je to opazoval od zunaj, stvari napačno razlagal,« sta pristavili sogovornici. Tudi na postojnskem centru za socialno delo so predlani preverjali anonimne prijave glede morebitne ogroženosti ukrajinskih otrok v Slavini, a kršitev, ki bi zahtevale njihovo ukrepanje, niso zaznali.

Otroci, ki so bili ob našem obisku minulo soboto dopoldne najprej na tečaju plavanja v Ajdovščini, nato pa so se na igrišču igrali s psičko Ulo, so doma z užitkom pojedli kosilo. V skladu z dnevno rutino je sledil čas za počitek. »Cvetka, te imam rada! Saj prideš spet jutri?« Petletna Darina je svoji izbranki ovila roke okoli vratu – preden je z drugimi otroki še pomahala s stopnic in stekla proti skupinski spalnici v zgornjem nadstropju.