ŽALOSTNO
Umrl legendarni slovenski novinar Vito Divac
Upokojil se je leta 2017, 69. rojstnega dne pa ni dočakal.
Odpri galerijo
Vito Divac je na Delu začel delati leta 1970. FOTO: Matej Družnik
Le nekaj dni pred svojim 69. rojstnim dnem je umrl nekdanji dolgoletni sodelavec in vrhunski novinar naše medijske hiše Vito Divac.
Divac je poročal s številnih olimpijskih iger, evropskih in svetovnih prvenstev in drugih največjih športnih tekmovanj doma in v tujini. Svojo pot v Delovi športni redakcij je začel leta 1970 kot honorarni novinar. Konec 70. let prejšnjega stoletja se je preselil k Tanjugu, po osamosvojitvi Slovenije, ko je tam dobil odpoved (»Rekli so, da nismo korektno poročali o vojni za Slovenijo,« je dejal), pa se je vrnil na Delo, kjer je ustvarjal do upokojitve leta 2017.
»Vselej pozitivno naravnani Divac, ki ob prošnji za pomoč ni poznal besede ne, je zadnje poglavje svojega bogatega in polnega življenja dočakal v Izoli. Naj počiva v miru,« so zapisali na Delu v spomin nekdanjemu sodelavcu.
Da je novinarsko shodil, je najprej sestavljal krajše vesti, najpomembnejša pa so bila dežurstva ob koncu tedna, ko se je po telefonu sprejemalo poročila s tekem. Iz tega so pisali novičke oziroma besedila, ki se jih je oddalo mentorju ali uredniku. »Luštna ekipa mladih smo bili – Miran Koren, Damjan Križnik, Franci Božič, Marjeta in Uroš Šoštarič, Jožica Grgič, urednik je bil Evgen Bergant - Kuki, mentorja pa Stane Lipar in Jože Dekleva - Pepi,« se je spominjal.
»Najprej sem pokrival kolesarstvo in hokej. Začetniki smo hodili na seje, manjše tekme in potem pisali poročila. Ni bilo kot danes, ko pridejo mladi in bi takoj pisali komentarje. Kot novinar si se moral izučiti novinarskih veščin,« pojasni. »Zame je bilo nepopisno doživetje, ko sem lahko začel hoditi na tekme košarkarjev in nogometašev Olimpije in pobirati izjave,« se spominja z nasmeškom. Pozneje je spremljal kolesarstvo, alpsko smučanje in atletiko. »Imel sem veliko srečo, da so se prav na mojih področjih rojevale nove slovenske športne zvezde,« je pred leti povedal za Slovenske novice.
Kakšne pa so največje razlike v novinarstvu nekoč in danes, smo ga pred leti povprašali? »Prvo, kar so nas nekoč naučili, je verodostojnost, preverjanje informacij. Drugo – o kolegih vse najboljše. Danes se veliko lahko naredi iz uredništva, ker so ti vsi dostopni prek telefonov ali drugih medijev, če pa hočeš narediti bralno zgodbo, takšno, v katero daš sebe, pa moraš biti na prizorišču,« je bil prepričan.
»Novinarstvo je bilo nekoč romantično in jaz sem v njem preživel resnično najlepše čase. To je bil način življenja, v katerem si lahko živel, kot si sam hotel. Zdaj ni, ker te povsod omejujejo«.
Divac je poročal s številnih olimpijskih iger, evropskih in svetovnih prvenstev in drugih največjih športnih tekmovanj doma in v tujini. Svojo pot v Delovi športni redakcij je začel leta 1970 kot honorarni novinar. Konec 70. let prejšnjega stoletja se je preselil k Tanjugu, po osamosvojitvi Slovenije, ko je tam dobil odpoved (»Rekli so, da nismo korektno poročali o vojni za Slovenijo,« je dejal), pa se je vrnil na Delo, kjer je ustvarjal do upokojitve leta 2017.
»Vselej pozitivno naravnani Divac, ki ob prošnji za pomoč ni poznal besede ne, je zadnje poglavje svojega bogatega in polnega življenja dočakal v Izoli. Naj počiva v miru,« so zapisali na Delu v spomin nekdanjemu sodelavcu.
Namesto žoge izbral novinarsko pot
Novinarstvo je spoznal v študentskih letih kot honorarni sodelavec. Pred tem je, kot slavnejši bratranec Vlade Divac, Vito treniral košarko pri Olimpiji, v generaciji z Radovanom Lorbkom, a je kariero zaključil že kot mladinec. »Ugotovil sem, da sem za profesionalno košarko prelen in premalo eksploziven,« je takrat povedal mirno.Da je novinarsko shodil, je najprej sestavljal krajše vesti, najpomembnejša pa so bila dežurstva ob koncu tedna, ko se je po telefonu sprejemalo poročila s tekem. Iz tega so pisali novičke oziroma besedila, ki se jih je oddalo mentorju ali uredniku. »Luštna ekipa mladih smo bili – Miran Koren, Damjan Križnik, Franci Božič, Marjeta in Uroš Šoštarič, Jožica Grgič, urednik je bil Evgen Bergant - Kuki, mentorja pa Stane Lipar in Jože Dekleva - Pepi,« se je spominjal.
»Najprej sem pokrival kolesarstvo in hokej. Začetniki smo hodili na seje, manjše tekme in potem pisali poročila. Ni bilo kot danes, ko pridejo mladi in bi takoj pisali komentarje. Kot novinar si se moral izučiti novinarskih veščin,« pojasni. »Zame je bilo nepopisno doživetje, ko sem lahko začel hoditi na tekme košarkarjev in nogometašev Olimpije in pobirati izjave,« se spominja z nasmeškom. Pozneje je spremljal kolesarstvo, alpsko smučanje in atletiko. »Imel sem veliko srečo, da so se prav na mojih področjih rojevale nove slovenske športne zvezde,« je pred leti povedal za Slovenske novice.
Vito Divac je bil tudi avtor biografije Tine Maze. Knjiga ima 36 poglavij, kjer nas Tina spusti v svoj svet, z bralcem pa deli misli in čustva na skoraj 300 straneh, ki so opremljene tudi z izvrstnimi fotografijami. Preberite več o tem.
Prvi je imel računalnik
Leta 1978 je odšel na Tanjug, za urednika športa za Slovenijo. »Kot prvi novinar sem imel računalnik, in to celo prenosni. Tako sem posloval kar iz slovitega lokala Čarli na nabrežju ob Ljubljanici. Po desetletju se je nato vrnil na Delo in tam ostal vse do letos, ko se bliža upokojitvi.Kakšne pa so največje razlike v novinarstvu nekoč in danes, smo ga pred leti povprašali? »Prvo, kar so nas nekoč naučili, je verodostojnost, preverjanje informacij. Drugo – o kolegih vse najboljše. Danes se veliko lahko naredi iz uredništva, ker so ti vsi dostopni prek telefonov ali drugih medijev, če pa hočeš narediti bralno zgodbo, takšno, v katero daš sebe, pa moraš biti na prizorišču,« je bil prepričan.
»Novinarstvo je bilo nekoč romantično in jaz sem v njem preživel resnično najlepše čase. To je bil način življenja, v katerem si lahko živel, kot si sam hotel. Zdaj ni, ker te povsod omejujejo«.
