Upam, da nas je pandemija prebudila

Zaradi pandemije koronavirusa, ki povzroča zelo nalezljivo bolezen covid-19, je letošnji postni čas povsem drugačen od tradicionalnega in tudi velikonočno slavje bo potekalo osamitveno, brez tradicionalnih množičnih druženj. Odpovedane so tudi svete maše.

Zgodovina se je že srečala z zaprtimi cerkvami ob epidemijah nalezljivih bolezni, na primer kuge, nazadnje pa ob koncu prve svetovne vojne med divjanjem španske gripe.

Škofje so, sledeč vladnim predpisom za preprečevanje širjenja bolezni, sprejeli navodila za obhajanje letošnjih velikonočnih praznikov doma. Svetovali so, »naj bo v letošnjih praznikih več prostora in časa namenjenega sveti tihoti, ki nas nagovarja bolj kot poplava nepremišljenih besed«.

V takšnem ozračju smo zaprosili za pogovor ljubljanskega pomožnega škofa dr. Antona Jamnika. Zaradi okoliščin smo ga opravili pisno. Škof Jamnik je tudi redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti s sedežem v Salzburgu, pri Slovenski škofovski konferenci pa zadolžen za mednarodno sodelovanje. Večkrat je obiskal Kitajsko, Južno Korejo in sosednje dežele, ki so se prve soočile s koronavirusom. O njegovih značilnostih so ga vse od začetka iz osebne izkušnje seznanjali tamkajšnjimi prijatelji. Svoje moči posveča tudi proučevanju etike in liberalizma, kritična dognanja in razmisleke o tej gospodarski in politični miselnosti pa je razvil že v svojem delu Liberalizem in vprašanje etike, nato še v knjigi Svet osamljenih tujcev.

Zdi se, da pandemija koronavirusa potiska družbo v neko kaotično stanje, negotovost, izgubljenost, strah. Kaj storiti?

»Ker je v zadnjih dnevih in tednih več časa za branje, sem iz Saint-Exuperyjeve knjige, ki jo prebiram, izpisal misel: 'Kup kamenja preneha biti samo kup kamenja v trenutku, ko ga pogleda nekdo, ki nosi v duhu podobo katedrale!' Kako torej gledamo na ta kup kamenja – epidemijo virusa? Ali nosimo v sebi podobo katedrale ali še povečujemo kaotičnost? Ali dovolimo in sprejmemo, da nas navdihne Neskončni Arhitekt, Stvarnik katedrale planeta Zemlja in neskončnih galaksij? Vsa vprašanja, še posebno tista najtežja, ki prihajajo iz sveta okoli nas – in ta so zdaj v času pandemije popolnoma blizu –, ­so vedno vprašanja o nas samih. Kje sem? Kakšna je moja srčna odločitev? Ali sem dovolj iskren in ponižen, da spoznam vso krhkost svojega bivanja?

Ali ni svet v času koronavirusa nenadoma postal tako majhen?

»Tema ni le lokalna zadeva Slovenije, Evrope, Amerike ali Kitajske, ampak je izrazito globalna, saj je človeštvo vsega planeta povezala med seboj v mnogih plemenitih dejanjih, a žal tudi v medsebojni brezbrižnosti. V hipu bolj živo in očitno doživljamo vse, kar se dogaja že desetletja: kjer koli na planetu živimo, smo bolj kot kadar koli odvisni drug od drugega, in to tako v dobrih in plemenitih dejanjih in odgovornosti za skupno dobro kot tudi v vsem slabem, ki se kaže v strahoviti tekmovalnosti, omamni želji po neprestanem napredku ter neizprosni in kruti logiki, ki v središče človeške zgodovine postavlja kapital, človek pa je vse bolj njegov suženj. Saj vse to se je dogajalo že prej, epidemija koronavirusa je to samo nekoliko bolj jasno razgalila ter pokazala, kaj počnemo s tem našim planetom ter drug z drugim.«

Dežele, ki jih je najprej prizadel smrtonosni virus, ste večkrat obiskali in tam imate tudi mnoge prijatelje. Kako se z epidemijo soočajo na Kitajskem, v Južni Koreji, Vietnamu, Singapurju in seveda v Severni Koreji?

»Stanje v svetu se spreminja iz dneva v dan, če ne kar iz ure v uro. Ko se to pogovarjava, je žarišče pandemije v Sloveniji, Evropi, Ameriki, medtem ko se na Daljnem vzhodu že nekoliko umirja. Ko smo s prijatelji v Južni Koreji in na Kitajskem povezani po internetu in brezplačnih telefonskih klicih ali skypu, mi razlagajo: 'Zdaj lahko stopimo iz stanovanj, morda še na ulico, v parke pa nikakor še ne. Izletov in potovanj ali romanj absolutno še ni. Ampak upamo, molimo, se pogovarjamo ... predvsem upamo!' Za azijske dežele, posebno za Kitajsko in Korejo, je značilen duh skupnega dobrega za družbo, medtem ko je za Evropo in ZDA značilen strašen individualizem, ko je v središče postavljen Jaz – sodobni narcis. Na to različnost se naslanja ena od razlag, zakaj jim je uspelo na Kitajskem in Koreji virus tako omejiti ali vsaj ublažiti. Istočasno pa mi prijatelji iz Azije sporočajo, da nevarnost še nikakor ni minila. Ogromno je teorij različnih znanstvenikov. Prav nihče si ne upa jasno zatrditi, ali se morda pojavi še nov val, nova nevarnost.

In Severna Koreja, kaj se dogaja tam?

»Prihajajo zelo različne informacije. Prijatelji iz Seula, Šanghaja, Singapurja pa tudi iz Pekinga, mi pišejo, da je v Severni Koreji epidemija morda zelo huda, da je verjetno okuženih na desettisoče ljudi, da jih je gotovo več tisoč umrlo, da je tamkajšnji zdravstveni sistem že v normalnih razmerah na nizkih standardih.


Kljub temu da je Severna Koreja glede na svetovne razmere država, ki velja za skoraj popolni zapor, pa tudi ne smemo pozabiti, da določeno število ljudi dela v Rusiji, da so povezani s Kitajsko, da tudi tam obstaja neko vedenje, kako je drugod.«

Pa Indija? Zdi se, da je epidemija pljusknila tudi tja?

»Res je. Ravno te dni sem prejel več mailov in telefonskih klicev iz New Delhija, predvsem pa Mumbaja in Kerale na jugu. Milijarda in tristo milijonov Indijcev je v karanteni, a si to sploh lahko predstavljamo v naših razmerah? Ob indijskih desetmilijonskih mestih, podobno tudi kitajskih ali južnokorejskih, je celotna Slovenija kot malo večja vas. Hudo je na severu, predvsem v glavnem mestu, najhuje pa v najbolj revnih predelih velemest. V Mumbaju, v največji revni četrti na svetu, živi več kot milijon ljudi v popolni bedi. Morda se četrti spomnite iz filma Revni milijonar. Kolege v Mumbaju strašno skrbi, kaj se dogaja prav tam, saj pravih informacij ni, bolezni je že v običajnih okoliščinah veliko, ogromno smrti vsak dan. Zdaj v času koronavirusa je slum dobesedno zastražen.

Ali sploh kdo ve za vse umrle? Prav tako sta potencialni žarišči indijska soseda Pakistan in na drugi strani Bangladeš.«

Poznamo vas tudi kot analitičnega proučevalca vloge človeka v sodobni neoliberalistični družbi. V čem je po vašem mnenju ključni problem?
»Krik človeka po ljubezni: nimam človeka, nisem potreben – to je jedro problema v liberalistični družbi egoizma, denarja – kapitala, moči, uživanja ... in človek je strašno sam. Tako je bilo že desetletja pred koronavirusom, zdaj se samo še bolj očitno kaže. Kje vidim rešitev? Naj odgovorim s Svetim pismom, ki ima univerzalno sporočilo za ljudi vseh mogočih religij in prepričanj. V množici zdravih in bolnih, govori evangelist Janez v petem poglavju svojega evangelija, ko opiše ozdravljenje bolnega hromega človeka, ki je popolnoma zapuščen v bolezni že 38 let, ga Jezus OPAZI, ga VIDI, SE SREČA Z NJIM! Ob vodi eni hodijo in se prerivajo, govorijo, se prehitevajo, kličejo, drugi spet opazujejo vrvež in z očmi iščejo in prosijo za sočutje in pomoč. Morda celo preklinjajo svojo nesrečo in zdravje zdravih. Na prvi pogled so vsi obrazi enaki, vse je nejasno. NI ČLOVEKA, JE ZGOLJ MNOŽICA, V KATERI POSAMEZNIK OSTAJA SAM.

Menite torej, da je zdaj v času koronavirusa stiska osamljenega človeka še bolj očitna oziroma, kot ste dali naslov svoj knjigi, da še izraziteje živimo na način, ki ga lahko poimenujemo Svet osamljenih tujcev?

»Natančno to bi rad poudaril. Krik NIMAM ČLOVEKA! je bistvo problema v Betesdi iz Janezovega evangelija in v sodobni družbi! Kaj je pravzaprav glavna bolečina človeka, ki ga Jezus ozdravi, pa najbrž tudi vseh ostalih? Rešitev se skriva na Jezusovo vprašanje: 'Če bi rad ozdravel?' v bolnikovem odgovoru NIMAM ČLOVEKA. Problem je torej v tem, da je sam s svojimi problemi, da okrog njega tekajo človeške postave, tudi ogledujejo ga, morda celo vprašajo po njegovi bolezni, vendar je to le radovednost, ki ga še vedno pušča samega in praznega. Bolnik je čisto sam. Torej, še veliko hujša in še bolj tragična od telesne bolezni je socialna osamljenost, izločenost iz družbenega življenja, biti čisto sam v množici bolnih in zdravih! V sodobni družbi vlada občutek nepripadnosti, bolnik nikamor ne spada, nikogar nima, nihče se ne čuti zanj odgovornega, nikomur ni potreben!«

Kaj menite, ali je zdaj v času koronavirusa več možnosti za »srečanja«, čeprav prek interneta, videokonferenc? Se bomo morda spomnili koga, ki smo ga že davno potisnili v pozabo?

»Ja, to je velika priložnost za vse nas in nov izziv, da se malo prebudimo iz že utečenih struktur in rutine, kjer je pogosto malo prostora za evangeljskega duha. Upam, da nas je čas koronavirusne pandemije prebudil iz tega spanja (smrčanja).«

Kaj gre narobe v družbi, kjer v običajnem življenju človek živi v množici, vsak dan sreča veliko ljudi, na koncu dneva pa ostane čisto sam?

»Videti človeka, se srečati z njim, se ustaviti, si podariti čas, to je tisto najbolj dragoceno, kar lahko naredimo. Apostol Janez pojasni na mnogih mestih v svojem evangeliju, da Jezus VIDI PRAV TISTEGA, KI NAJBOLJ TRPI. Začne z najtežjim problemom, ne izogiba se težkih situacij, ne beži pred problemom človeka, TUDI NE ODLAŠA, ČEŠ, SAJ JE JUTRI ŠE ČAS. Jezus se ne ustraši, ne ovinkari, ne išče izgovorov, gre naravnost k najbolj temeljnim problemom. In bolnik takoj pokaže, da je bistvo njegove bolečine ne toliko bolezen sama, ampak dejstvo, DA NIMA ČLOVEKA. Vprašanje za vse nas je: Ali imam odprte oči za sočloveka, sem ga sploh sposoben opaziti, ga vzeti zares, mu prisluhniti, ga razumeti?«

V čem nam je evangeljska zgodba lahko zgled? Kaj se lahko iz nje naučimo še posebno v času te težke preizkušnje pandemije koronavirusa?

»Brezimna množica naj postane skupnost, občestvo. Ko Jezus pride v tisto množico, se v trenutku v brezimni gmoti tekanja in brezbrižnosti drug mimo drugega nekaj bistvenega spremeni. Jezus prinese mednje nekaj osebnega, posveti se jim, množica tedaj postane skupnost, zavlada občutek pripadnosti – sem nekdo in nekomu pripadam, nekdo me potrebuje, me ima rad.


Vem torej, zakaj sploh sem. Rodi se nov smisel, vem, čemu sem. JEZUSOVA PRISOTNOST BREZIMNO MNOŽICO SPREMENI V OBČESTVO. Sveto pismo, evangeliji niso abstraktna teorija, ampak nas resno izzivajo k razmisleku, koliko smo se tudi mi sami predali sodobni 'kulturi ugodja, udobja in bega pred odgovornostjo'. Ali je morda nekdo zelo blizu nas, ki mora žal ponavljati besede iz Janezovega evangelija: Nimam človeka. Kot sv. mater Terezijo iz Kalkute, Gospod tudi nas, ne glede na našo vero, filozofijo, vabi: PRIDI, BODI MOJA LUČ.«

Kaj lahko torej rečete ob koncu, v čem je vaše sporočilo za veliko noč 2020?

»Ob vsem dogajanju v globalnem svetu, še posebno zdaj v času pandemije koronavirusa, je odločilnega pomena to, da na osebni ravni odgovorimo na vprašanje vstalega Kristusa, ki ga postavi ženi: 'Koga iščeš?' (Jn 20, 15). Gre za retorično vprašanje Mariji Magdaleni. Lahko bi tudi rekli: žena, ti nekoga iščeš. Iščeš njega, ki bo obrisal tvoje solze, ki te bo v polnosti sprejemal in ljubil, ki te bo varoval. Morda niti ne veš, koga iščeš, toda ti iščeš svojega Boga. Prisluhniti temu vprašanju, ustvariti v sebi razpoloženje, da bi nanj poskušali odgovoriti, to je moja in tvoja velika noč. Marija prepozna Jezusa šele takrat, ko jo pokliče po imenu, ko v njej ponovno odkrije njeno notranje bitje, ko ponovno odkrije v njej svobodo bivanja, ko v njej odkrije bogastvo življenja in darov, po katerih Bog kliče vsako osebo v življenje … Želim, da bi prav vsi, vsak s svojo življenjsko izkušnjo, s svojo življenjsko zgodbo, s svojimi vprašanji odkrili to bližino Neskončne Ljubezni!«