Uro po porodu jo je zadela možganska kap, danes je doktorica

LJUBLJANA – »Možganska kap je tretji najpogostejši vzrok smrti pri nas. Vsako leto zabeležimo več kot 4000 primerov možganske kapi, kar je več kot 10 dnevno. Približno 30 odstotkov ljudi utrpi možgansko kap v aktivnem delovnem obdobju, « so ob dnevu možganske kapi, ki ga obeležujemo 29. oktobra, zapisali v Društvu za zdravje srca in ožilja v Sloveniji in dodali, da se za temi številkami skrivajo krute usode ljudi in njihovih svojcev. Tudi najhujše. Svojo je z javnostjo delila Lara Slivnik.

Bilo je leta 1999, ko je najsrečnejšemu dogodku v življenju, rojstvu drugega otroka, sledila nočna mora. Stara 30 let je doživela možgansko kap. »Nihče si ni upal napovedati, ali bom preživela, kakšno bo moje stanje čez pol leta, eno leto, pet let …« je spregovorila o svoji izkušnji, po kateri pravi, da življenje živi z levo roko. Ohromljen je ostal desni del telesa, imela je težave pri govoru, branju in pisanju. Mesec dni je preživela v bolnišnici, se kot mamica, ki ni mogla biti na voljo svojima otrokoma, spopadala z veliko stisko. Nato so jo sprejeli v rehabilitacijski center Soča, začela je fizioterapijo, se učila vstajati in znova samostojno hoditi, vadila fino motoriko ter bistrila glavo z miselnimi igrami in branjem, stanje pa se je počasi izboljševalo.




Svojevrsten in nadvse čustveni mejnik je dosegla, ko je po devetih mesecih prvič previla sina. Po treh letih se je za skrajšan delovni čas zaposlila na fakulteti za arhitekturo in nato leta 2007 z levo roko (dobesedno) napisala doktorat.

Že 20 let njen vsakdan predstavlja (samoplačniška) fizioterapija. Veliko se giba, hodi in telovadi. »Plavam oziroma se ne utopim, vozim kolo s prestavami in zadnjo zavoro na levi strani, vozim avto s samodejnim menjalnikom, tečem na smučeh po ravnem terenu, tudi smučam, a le v idelanih razmerah, z eno palico,« je opisala svoje dejavnosti.


Desna stran telesa je tako še vedno ne uboga. »Skoraj vse naredim z levo roko, desno uporabim samo za oprijeme in fiksiranje,« pravi. Pri gibanju je tako tudi v stalni miselni aktivnosti in se trudi vsak korak izvesti pravilno, s težo na sredini. Težave ima, kadar je napeta in se desna roka skrči, prav tako ji ne ustrezajo spremembe temperature. 

Čeprav je naredila doktorat ter predava in piše članke tudi v angleščini, še vseeno čuti tudi nekaj kognitivnih posledic. »Še danes se zgodi, zlasti ko sem utrujena, da pozabim, kaj sem hotela povedati, iščem kakšno besedo. Moti me, če je v prostoru več pogovorov, slišim ostale, ne morem se osredotočiti le na enega.«

Okrevanje je potekalo počasi, vendar je hvaležna domačim in okolici za vso pomoč: »Navdih so bili mož, hči, sin, družina, ki me je bodrila, zdravstveno osebje, ki se je zavzelo zame, prijatelji, ker me niso zapustili, bolniki, ko vidiš, da gre vsak dan na bolje.«

»Še danes mi je težko pripovedovati o tem, kaj se je dogajalo. Življenje gre počasneje, veliko več časa porabim za posamezno opravilo,« je še povedala o težki življenjski izkušnji, se pa ob tem še zahvalila vsem, ki so jo spodbujali in ji pustili, da je stvari počela v svojem tempu.