Ustvarila je sliko, ki jo slepi lahko občutijo (FOTO)

Čeprav delež slepih in slabovidnih po svetu zaradi boljših zdravstvenih razmer upada, pa je znanstvena revija The Lancet Global Health objavila študijo britanske univerze Anglia Ruskin, ki napoveduje, da se bo do leta 2050 njihovo število povečalo za trikrat, in sicer z današnjih 36 milijonov na 115 milijonov. Razlog je v rasti in staranju prebivalstva. Zato je še kako pomembna stvaritev 41-letne Kristine Naglost iz Ajdovščine, ki je za svojo magistrsko nalogo na smeri Inkluzivna pedagogika Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem pod mentorstvom Aksinje Kermauner ustvarila, kot so zapisali ob podelitvi častnega Valvasorjevega priznanja prejšnji mesec v Velenju, »unikum v slovenskem prostoru«, in sicer repliko slike Toneta Kralja z naslovom Srečanje. Slika je prilagojena slepim in slabovidnim, narejena v reliefu.

Tri globine

Kristina se tako rekoč že vse življenje posveča otrokom s posebnimi potrebami. Kot nekdo, ki je povezan s konji, je bila namreč učiteljica jahanja, nato pa je izvajala aktivnosti in terapije s konjem. »Ker sem vedela, da se bo moja poklicna pot nadaljevala v zaprtih prostorih, sem se odločila za študij inkluzivne pedagogike, pomagam otrokom v vrtčevskih in šolskih okoljih, in sicer kako prilagoditi okolico njihovim posebnostim,« pripoveduje sogovornica, ki je trenutno zaposlena kot mobilna učiteljica.


Mentorica jo je spodbudila, da se je lotila velikega primanjkljaja v muzejski dejavnosti predvsem za slepe in slabovidne. »Odšla sem v tolminski muzej, tam mi je kustos predstavil razstavljene slike. Pritegnila me je slika Toneta Kralja, saj je dolga 3 metre in široka 1,5 metra. Ima veliko značilnosti, s katerimi se slepim razloži naše videnje slike. Prav tako je bilo pomembno, da gre za realno zgodovino našega kraja in ne za abstraktno stvaritev,« pojasnjuje Naglostova in dodaja, da je bila prvotna ideja, da bi sliko pomanjšali in nato natisnili s 3D-tiskalnikom. Po evalvaciji slepih in slabovidnih članov Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica, njegovega predsednika Igorja Miljavca in kustosa Goriškega muzeja Davida Kožuha pa je slika ostala v velikem formatu. »S pomanjšanjem bi se izgubila večina detajlov, ki so za razumevanje zelo pomembni. Sliko sem naredila v reliefni tehniki v treh globinah, zato jo lahko z rokami otipajo in jasno razberejo kompozicijo figur, njihove položaje, kretnje ob pomembnem dogodku, kot je srečanje puntarjev z grofom,« opisuje sogovornica. Med svojim delom je ugotovila, da si slepi težje predstavljajo videnje globine kot videči, zato je sliko pretvorila v nekaj zelo otipnega, uporabila je tudi različne materiale, kot je žamet za grofova oblačila, medtem ko je kmeta odela v oblačila iz slabega bombaža. Konjsko uzdo in vajeti je izrezala iz usnja, v zvonik cerkve pa obesila zvonček. S sliko se je ukvarjala tri mesece.

Darilo društvu

O prejeti nagradi je precej skromna. Kot pravi, so drugi v sliki videli nekaj pomembnega, »očitno je njena uporabnost večja, kot sem se je zavedala, in daje temelj, da se tovrstna umetnost razvija naprej«. Za svoj uspeh je hvaležna tako društvu kot kustosu. »V društvu slepih in slabovidnih so mi veliko pomagali, sploh ko so se enotno odločili, da slika ostane v velikem formatu. Pomembno je namreč, da tisto, kar jaz vidim, oni dejansko občutijo,« poudarja sogovornica in dodaja, da je sliko društvu podarila. »Gre za veliko pridobitev predvsem za slepe, kajti slabovidni bi potrebovali kontrast, da lahko otipajo celotno zgodbo, s pravilnim vodenjem kustosa pa lahko doživijo celotno izkušnjo. V tej zgodbi vidimo predvsem, kako pomembno je povezovanje med različnimi akterji,« poudarja Igor Miljavec. Slika, ki je zdaj v lasti njihovega društva, razstavljena pa je v Goriškem muzeju, bo potovala po muzejih po Sloveniji, zanimiva pa je, poudarja sogovornik, tudi za videče obiskovalce.


Navdušena je tudi nad kustosom Kožuhom, »ki zna odlično pripovedovati in voditi slepega po sliki. Je zelo čuječ, razume osebe s posebnimi potrebami.« Navdušenja nad njenim vloženim delom in znanjem pa ne skriva niti Kožuh. Kot je povedal, je slika izjemna pridobitev v muzejskem smislu, saj v takšnih dimenzijah tovrsten poskus še ni bil izveden in gre za neko višjo raven, »ki omogoča tipanje detajlov, ki jih pred tem še noben avtor ni ponudil. Zato je ohranjanje velikosti bistvenega pomena, hkrati pa gre za eno veliko spodbudo za naprej drugim avtorjem. Temu se bomo posvetili tudi v Novi Gorici, evropski prestolnici kulture, in jo ponudili kot primer dobre prakse za naprej, čeprav moram reči, da bo Kristinino delo težko ponoviti, saj je res potrebno znanje, ki pa ga ona vsekakor ima.« Tako je sklenil Kožuh.