Ustvarjala z zamaški, ki jih je našla na tleh

V Trebnjem se je slavnostno končal 52. mednarodni tabor likovnih samorastnikov, na katerem je ustvarjalo sedem umetnikov iz šestih držav. »Na žalost je naivna in samorastniška umetnost kar malce spregledan del slovenske kulturne dediščine, premajhen pomen ji pripisujemo. Je pa naš tabor v nacionalnem in mednarodnem pogledu zelo pomemben. Da je tako, nam je jasno po številu prijav, kar 27 jih je bilo. Strokovni svet je imel kar sladke skrbi, da jih je izbral sedem,« nam je uvodoma povedala Andrejka Vabič Nose, kustosinja Galerije likovnih samorastnikov Trebnje.

»Tabor z mednarodno noto, povezovanjem, sodelovanjem različnih umetnosti in generacij pomembno prispeva k razvoju urbane kulture, kulture mesta in oblikuje nove možnosti za osebni razvoj domačinov in drugih obiskovalcev,« pa je z izvedbo zadovoljna direktorica Centra za izobraževanje in kulturo Trebnje Patricija Pavlič, ki je izrazila zahvalo tudi občinam ustanoviteljicam (Trebnje, Mirna, Šentrupert in Mokronog-Trebelno), te podpirajo razvoj in obstoj galerije.
 

Tudi zamaški prav pridejo

Na Dolenjsko so bili vabljeni Marion Alexandre (Francija), Samaneh Atef Derakhshan (Iran), Tomaž Hartman (Slovenija), Sandrine Lepelletier (Francija), Martin Pap (Srbija) in Giuliano Zoppi (Italija) ter Vlasta A. Gottstein (Slovenija, Nemčija). »Zelo rada delam in eksperimentiram. Nisem klasična umetnica,« nam je zaupala slednja.

»Kolažiram. Delam kolaže. To traja precej dolgo, da pride ena plast na drugo. To ni gotovo v petih minutah ali enem dnevu. Cilj, kaj narediti, je v moji glavi, kako bo videti na koncu, pa me vprašajte prihodnje leto. Pol delovne sobe nosim s sabo, črpam pa iz fundusa, potem pa se odločim, kako bom ustvarjala naprej. V prvih dneh v Trebnjem sem na tleh našla zamaške. Pa jih bom uporabila,« je dejala Vlasta, ki že 65 let živi v Nemčiji, po rodu pa je iz Šoštanja.

»Na trajektu s poti z morja se mi je na vozovnico narisala skica na temo mi in oni, ki je tako aktualna danes. To delitev resnično sovražim. Z delom pa sem hotel na to opozoriti, zato tu dva otoka z ljudmi, ki so si enaki, a je med njimi žica. Nastala je zelo jasna zgodba,« je o svojem prvem delu povedal Tomaž Hartman, ki ustvarja dobrih 10 let, zelo pa je bil počaščen, da je bil sploh povabljen na kolonijo.


»Nisem si mislil, da bom lahko svoja dela pokazal na tak način,« je še pristavil in pohvalil organizatorje, ki so izvrstno poskrbeli za sedmerico umetnikov. Navdušen pa je bil tudi nad razmerami v galeriji. »Vsi smo bili v istem prostoru, a še vedno dovolj ločeni, da se nismo motili,« smo še izvedeli.
 

Vesela novica iz Francije

Slovenijo je navdušila Francozinja Sandrine Lepelletier. »Zanima me, kaj je človeško,« nam je zaupala, njena dela spominjajo na stolpe, vsepovsod pa so prisotne človeške glave. Kritiki njenih del pravijo, da so izraz notranjega iskanja. Njena rojakinja Marion Alexandre je znana po tem, da najprej ustvari sliko, potem pa iz tega nastane knjižna različica. Ravno med ustvarjanjem v Trebnjem je izvedela dobro novico. Zbrala je dovolj sredstev, da bo lahko eno od svojih likovno-knjižnih del izdala v domači Franciji.

Iz Srbije je v Trebnje prišel Milan Pap, ki je navdih našel v stari slovaški pesmi o mladem vinu, ki še ni dovolj zrelo, zato ga le pijmo in pijmo, v pesmi pa je tudi podatek, da je dekle še mlado, igralo in pelo pa se bo do jutra. Na sliki je tudi precej buč. »Danes je to simbol plodnosti, včasih pa so z njimi hranili živali,« pove Milan, ki ni naključno segel po slovaški kulturi, saj je potomec slovaške skupnosti, ki je bila naseljena v Vojvodini pred več kot 200 leti. V Trebnjem je vnovič ustvarjala iranska umetnica Samaneh Atef Derakhshan.

»To delo ima svojo zgodbo, gre za mamo, ki je izgubila otroka. Okoli nje so ženske, ki so ji v tem trenutku v oporo,« pojasni iranska slikarka in poudari, da v delih namenja pozornost ženskam svoje dežele in problemom, s katerimi se spopadajo. Giuliano Zoppi pa je take vrste naivni umetnik, pri katerem se vse začne z risbo, ki jo naslika na belo platno. »Potem začnem slikati po tej risbi, ki se izgublja pod barvami. To je moja tehnika,« pove dobrodušni Italijan.