V 102. letu starosti umrl Stanko Kristl
V četrtek je v 102. letu starosti preminil arhitekt Stanko Kristl, so sporočili iz družinskega kroga. Vloga arhitekture pri razvoju družbe je bila osrednja misel Kristlovega večplastnega arhitekturnega ustvarjanja v vseh merilih, od regulacije mest do patenta stropa in oblikovanja knjige, kompleksnih bolnišnic do bivalnih prostorov in spomenikov.
Kristlov raziskovalno-oblikovalski pristop izrazito zaznamuje fokus na človeka in njegovo doživljanje prostora, saj v svojih arhitekturnih projektih, številnih člankih in raziskavah nenehno izpostavlja nujnost vključevanja sociologije in psihologije pri snovanju prostora. Prilagajanje merilu posameznega uporabnika, otroka ali odraslega, bolnega ali zdravega, mladega ali starejšega, izkazuje popolno predanost ideji humanega v arhitekturi, so ob arhitektovi 100-letnici zapisali v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje.
Dela, ki so vznemirjala javnost
Njegova dela, kot so stanovanjski blok Prule na Prijateljevi ulici v Ljubljani, atrijske hiše na Borsetovi ulici v Ljubljani, trgovsko-stanovanjski blok na Šeleški ulici v Velenju, Osnovna šola dr. Franceta Prešerna v Kranju, vrtec Mladi rod na Črtomirovi ulici v Ljubljani, Splošna bolnišnica v Izoli in Diagnostično-terapevtsko-servisni objekti UKC Ljubljana, so ob svojem nastanku vznemirjala tako domačo kot mednarodno javnost in tako je še danes.
Kristlov bogati opus je dokaz, da arhitektura ni in ne sme biti zreducirana zgolj na zadovoljevanje potreb, na servis naročnikom in gradbeni industriji, ampak je zanj arhitektura mišljenje, intelektualno raziskovanje. V svojih projektih se nenehno preizprašuje o bistvu osnovnih arhitekturnih programov, kot so stanovanje, šola, vrtec, bolnišnica, enodružinska hiša, ter jih vedno znova poskuša redefinirati.
Dobitnik številnih nagrad
Kristl se je rodil 29. januarja 1922 v Ljutomeru. Na Oddelku za arhitekturo Tehniške fakultete Univerze v Ljubljani je leta 1954 diplomiral pri Edvardu Ravnikarju in bil med letoma 1954 in 1959 njegov asistent. V naslednjih letih je deloval kot svobodni arhitekt, bil je vodja projektantske skupine za gradnjo Ljubljanske bolnišnice, pozneje Kliničnega centra, ter avtor številnih projektov in realizacij bolnišnic v Sloveniji, nekdanji Jugoslaviji in tujini.
Leta 1980 je začel poučevati na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani. Od leta 1996 do leta 2007 je predaval na Oddelku za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete. Za rednega člana SAZU je bil izvoljen leta 2011. Bil je prejemnik številnih nagrad, tudi Prešernove leta 1970. Leta 2018 je za izjemen ustvarjalni opus prejel državno odlikovanje srebrni red za zasluge, leta 2020 Župančičevo nagrado za življenjsko delo, 2021 pa najvišje priznanje Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije, platinasti svinčnik. Bil je tudi častni meščan Ljubljane, leta 2022 so mu posvetili tudi večplasten simpozij.
