V 105. letu še vedno skrbi zase (FOTO)
V veselem decembru je v 105. leto svojega življenja stopila Marija Sajovic, najstarejša občanka Žalca, ki po večini skrbi sama zase, ima izjemen spomin in je živa enciklopedija. Povrhu je polna življenjske energije in mladostnega videza, tako da bi ji zlahka presodili kakšnih 25 let manj.
Na dan, ko je praznovala 104. rojstni dan, so jo obiskali župan Janko Kos, predsednik MS Žalec Rado Gašparič, direktorica ZD Žalec Hana Šuster Erjavec, predsednik Medobčinskega društva invalidov Zdenko Štrucl in predstavnici DU Žalec Sonja Lorger in Barbara Lorenčin. Marija jih je bila zelo vesela in jih je na obisk povabila tudi prihodnje leto; kot pravi, jo razjezi le, da malce slabše sliši in da je noge ne ubogajo več tako. Sama si kuha, pere, lika, pospravlja; pohvali se, da ima tudi pomoč, a jim raje narekuje, kako kaj narediti.
1948. se je poročila in si ustvarila družino.
S kolesom ali peš
Marija se je rodila v Studenicah pri Poljčanah, potem pa se je s starši in starejšo sestro še kot dojenček preselila v Zabukovico, kjer je oče dobil delo v rudniku. »Vseskozi smo živeli v Zabukovici, v osnovno šolo pa sem hodila v Griže. Po šoli sem delala po raznih krajih, ko sem bila stara 22 let, pa sem šla v šolo za babice v Gradec. Moje prvo službeno mesto je bilo v Žalcu in sem delala na terenu kot babica – porodničarka, pozneje pa tudi kot patronažna sestra. V tej službi sem bila polnih 30 let,« pravi Marija, ki se je leta 1948 poročila in si ustvarila družino; hči Majda je žal že več let pokojna.
»Ko sem bila babica, je bilo moje glavno prevozno sredstvo kolo, kadar ni šlo niti s tem, pa sem morala pešačiti. Moj teren je bil precej obsežen. Najprej sem imela na skrbi Žalec, Gotovlje, Ložnico in Vrbje, pozneje, ko so bili porodi doma že redkejši, se je delokrog razširil še na Griže, Liboje, Galicijo, Ponikvo, Šempeter … Lahko bi rekla kar na celotno območje zdajšnje občine. Prvih petnajst let službe sem imela veliko porodov, od 70 do 80 na leto, pozneje, ko so porodnice večinoma rojevale v bolnišnici, pa le še enega ali dva na mesec. Ponosna sem, da sem na svet pomagala blizu tisoč otrokom. Večina porodov je bila povsem normalnih in brez težav, bilo pa je tudi nekaj težkih, ki se jih tudi nerada spominjam. V uteho mi je, da so vse porodnice preživele, se je pa žal zgodilo, da novorojenček ni preživel oziroma se je rodil že mrtev. Sicer pa je bila umrljivost novorojenčkov pri nas med najnižjimi v Sloveniji,« poudari Marija in doda: »V posebno veselje mi je, ko še danes prejmem čestitke za novo leto ali ob drugih priložnostih od ljudi, ki sem jim pomagala na svet. Marsikdaj me je že kdo ogovoril in mi povedal, da sem bila zraven pri njegovem rojstvu.«
Rada obuja spomine
Marija pravi, da je imela v življenju nepopisno srečo, da je lahko opravljala službo, ki ji je bila pisana na kožo. Rada se spominja službenih let, čeprav je kdaj nastopil tudi trenutek, ko ji je bilo res težko in bi najraje vse skupaj opustila. A, kot pravi, bi izbrala prav ta poklic, če bi še enkrat lahko izbirala. Slabe trenutke je izbrisala iz spomina in ohranila tiste najlepše.
»Kadar ne morem spati ali se dolgočasim, se prepustim spominom na službo in znova podoživljam rojstva številnih otrok, ki sem jim pomagala na svet. Tako mi ni nikoli dolgčas. Še posebno lepo in pestro je bilo tudi vsa leta v skupini starejših za samopomoč Zimzelen. Z njimi sem v stiku še zdaj, zlasti prek predsednice Andreje Šteiner, ki me pogosto obišče. Sicer pa sem vesela vsakogar, ki pride, da z njim poklepetam. Težava je le, ker malce slabo slišim …«
Ob koncu pogovora nam je še zaupala, da ji je v veliko veselje, da ima vsaj občasno ob sebi tudi svoje najdražje, ki živijo v Ljubljani in Ameriki. V Ljubljani živi z družino vnukinja Tina, ki je prevajalka in veliko potuje, ima pa šestletno hčer Hano. V Ameriki živi z družino druga vnukinja Mojca, ki je znanstvenica, mikrobiologinja, zaposlena na bostonski univerzi, in ima prav tako hčer, Keiro. Z vnukinjama klepeta vsako nedeljo zvečer.
Vesela sem vsakogar, ki pride, da z njim poklepetam.
