V Afriki je korona bolezen belcev
Tina Smole je že vrsto let na črni celini; trenutno je razpeta med novinarstvom, materinstvom in izolacijo zaradi pandemije.
Odpri galerijo
»Veliko ljudi verjame, da bolezen ne napada Afričanov,« pravi novinarka Tina Smole. FOTOGRAFIJE: OSEBNI ARHIV TINE SMOLE
Uganda je bila med zadnjimi državami v Vzhodni Afriki, ki so potrdile koronavirus; bilo je v soboto, 21. marca, opolnoči. Virus je prinesel Ugandčan, ki se je vrnil iz Dubaja in je na letališču v Entebbeju kazal znake okužbe. Čez par dni je bilo potrjenih še osem primerov. Med okuženimi je tudi osemmesečna dojenčica, katere oče je obiskal Kenijo, domnevno se je tam okužil. Kenija je prav v tem času že imela tudi prve smrtne žrtve.
»Kmalu pa so bili odkriti primeri pri ljudeh, ki niso zapustili Ugande, tako da se je kaj hitro pojavilo vprašanje, kako dolgo je bil virus dejansko v Ugandi,« pravi Tina Smole, videonovinarka agencije AFP, ki že več let živi in dela tam.
Takoj po prvi okužbi je oblast ukrepe močno zaostrila. Poleg tega da so zaprli vse meje in prepovedali ves potniški promet ter uvedli policijsko uro, so zaprli vse tržnice. »Kot si lahko predstavljamo, so ti radikalni ukrepi potrebni, vendar je enako kot v Sloveniji ljudi težko prepričati, da se jih morajo res držati. Nekateri še vedno mislijo, da virus ni tako zelo nevaren, da se ne more širiti v toplem podnebju in podobno. Veliko dezinformacij kroži med ljudmi,« poudari Tina in doda, da v Ugandi kot na splošno v Afriki ta virus za ljudi ni največja težava, saj so simptomi menda podobni malariji in ljudje tega pač ne jemljejo resno.
»Veliko jih verjame, da je to bolezen belcev in ne napada Afričanov, da je tukaj enostavno pretoplo, da bi se virus širil, drugi, ki so bolj verni, verujejo, da je to božja kazen in da si, če dovolj moliš, zaščiten, in tako naprej.«
»Poleg nevarnosti okužbe s koronavirusom se moramo tu zavedati še več nevarnih situacij, ki jih v Evropi verjetno ni. Ker je virus uvožen, se ljudje po novem bojijo tujcev in lahko se pojavi nasilje. Najbolj so na udaru Kitajci oziroma kar vsi Azijci,« pravi Tina. »Na severu Ugande so ljudje napadli kitajskega državljana, ki se je pred kratkim vrnil v Ugando. Čeprav je bil v 14-dnevni izolacijo, so se ljudje spravili nadenj in morala je posredovati policija. Strah ni neutemeljen, kar zgovorno kaže primer osmih kitajskih državljanov, ki so pobegnili iz obvezne izolacije in jih je ugandska policija prijela na meji s Kongom.
Dva iz te skupine sta bila pozitivna na koronavirus. In koliko ljudi sta morebiti okužila na svoji 500 kilometrov dolgi poti iz Entebbeja do mejnega prehoda? Kako naj potem ljudje ne reagirajo čustveno? Strah ima velike oči, pravimo, in v tem primeru so potrebne ogromne oči,« pravi sogovornica in opiše primer kolega Nizozemca, za katerim so se ljudje na ulici drli: Korona! Osebna varnost tujcev, še posebno v manjših okoljih med neznanimi ljudmi, postaja problem. »In vse večji bo,« pove Tina, ki meni, da prihajajo ekonomske težave in revščina. V mestih je veliko ljudi izgubilo službo, denarja je vse manj, lačnih ust vse več. Tako bo v posledično revni Ugandi še več tatvin in ropov.
Na vprašanje, kje bi rada bila v tem trenutku, v Sloveniji ali Ugandi, Tina Smole, ki je slovenska in hrvaška državljanka, odgovarja: »Kje bi bila jaz rada v tem trenutku? Težko odgovoriti. V Ugandi sem se počutila varno, medtem ko ste v Sloveniji že šteli okužene. Zdaj so meje zaprte. Tako da veliko možnosti niti ni. A verjamem, da je zdravstvena oskrba v Evropi boljša. Lahko le upam, da v primeru, da se okužimo, to hitro diagnosticiramo in da bo naš imunski sistem dovolj močan. Veliko slišimo o smrtnih žrtvah in številke vzbujajo skrb. Jaz sem optimistka, panike ne zganjam, res pa je, da te val sem in tja prevzame.«
Kot videonovinarka je razpeta med opravljanjem svojega dela, kar pomeni biti v središču dogajanja, in vlogo matere majhnega otroka, čigar zdravje ji je najpomembnejše. Zanimivo je, da se v tem okolju, kjer se navadiš na orožje na cesti, solzivec in streljanje v zrak že med študentskimi demonstracijami, naenkrat znajdeš v strahu pred nevidnim sovražnikom virusom, pravi. »Kolega, ki je poročal iz mnogo vojn, mi je pred leti govoril o tem, a ga nisem povsem razumela. Zdaj mi je jasno. Strelno rano vidiš, puško vidiš – virusa ne,« še pove Tina Smole.
»Kmalu pa so bili odkriti primeri pri ljudeh, ki niso zapustili Ugande, tako da se je kaj hitro pojavilo vprašanje, kako dolgo je bil virus dejansko v Ugandi,« pravi Tina Smole, videonovinarka agencije AFP, ki že več let živi in dela tam.
Na novinarski nalogi
»Veliko jih verjame, da je to bolezen belcev in ne napada Afričanov, da je tukaj enostavno pretoplo, da bi se virus širil, drugi, ki so bolj verni, verujejo, da je to božja kazen in da si, če dovolj moliš, zaščiten, in tako naprej.«
Nasilni do tujcev
»Poleg nevarnosti okužbe s koronavirusom se moramo tu zavedati še več nevarnih situacij, ki jih v Evropi verjetno ni. Ker je virus uvožen, se ljudje po novem bojijo tujcev in lahko se pojavi nasilje. Najbolj so na udaru Kitajci oziroma kar vsi Azijci,« pravi Tina. »Na severu Ugande so ljudje napadli kitajskega državljana, ki se je pred kratkim vrnil v Ugando. Čeprav je bil v 14-dnevni izolacijo, so se ljudje spravili nadenj in morala je posredovati policija. Strah ni neutemeljen, kar zgovorno kaže primer osmih kitajskih državljanov, ki so pobegnili iz obvezne izolacije in jih je ugandska policija prijela na meji s Kongom.
Osebna varnost tujcev, še posebno v manjših okoljih med neznanimi ljudmi, postaja problem, ki bo vse večji.
Dva iz te skupine sta bila pozitivna na koronavirus. In koliko ljudi sta morebiti okužila na svoji 500 kilometrov dolgi poti iz Entebbeja do mejnega prehoda? Kako naj potem ljudje ne reagirajo čustveno? Strah ima velike oči, pravimo, in v tem primeru so potrebne ogromne oči,« pravi sogovornica in opiše primer kolega Nizozemca, za katerim so se ljudje na ulici drli: Korona! Osebna varnost tujcev, še posebno v manjših okoljih med neznanimi ljudmi, postaja problem. »In vse večji bo,« pove Tina, ki meni, da prihajajo ekonomske težave in revščina. V mestih je veliko ljudi izgubilo službo, denarja je vse manj, lačnih ust vse več. Tako bo v posledično revni Ugandi še več tatvin in ropov.
Puško vidiš, virusa ne
Na vprašanje, kje bi rada bila v tem trenutku, v Sloveniji ali Ugandi, Tina Smole, ki je slovenska in hrvaška državljanka, odgovarja: »Kje bi bila jaz rada v tem trenutku? Težko odgovoriti. V Ugandi sem se počutila varno, medtem ko ste v Sloveniji že šteli okužene. Zdaj so meje zaprte. Tako da veliko možnosti niti ni. A verjamem, da je zdravstvena oskrba v Evropi boljša. Lahko le upam, da v primeru, da se okužimo, to hitro diagnosticiramo in da bo naš imunski sistem dovolj močan. Veliko slišimo o smrtnih žrtvah in številke vzbujajo skrb. Jaz sem optimistka, panike ne zganjam, res pa je, da te val sem in tja prevzame.«
V tem okolju, kjer se navadiš na orožje na cesti, se naenkrat znajdeš v strahu pred nevidnim sovražnikom.
Kot videonovinarka je razpeta med opravljanjem svojega dela, kar pomeni biti v središču dogajanja, in vlogo matere majhnega otroka, čigar zdravje ji je najpomembnejše. Zanimivo je, da se v tem okolju, kjer se navadiš na orožje na cesti, solzivec in streljanje v zrak že med študentskimi demonstracijami, naenkrat znajdeš v strahu pred nevidnim sovražnikom virusom, pravi. »Kolega, ki je poročal iz mnogo vojn, mi je pred leti govoril o tem, a ga nisem povsem razumela. Zdaj mi je jasno. Strelno rano vidiš, puško vidiš – virusa ne,« še pove Tina Smole.
