V Aziji ju je rešil štajerski šnops
Dani Zorko in Jernej Rajh sta ujela zadnji polet iz Bangkoka. Na slovenski strani meje ju je čakal prazen avto, da sta se takoj izolirala.
Odpri galerijo
Več sto Slovencev je menda še raztresenih po svetu, pri vračanju v domovino jim pomaga ekipa zunanjega ministrstva. Domov sta se pred dvema tednoma vrnila tudi Dani Zorko in Jernej Rajh, po rodu iz Cerkvenjaka oziroma Brengove – zdaj ravno končujeta karanteno. »Imava tako naravo dela, da se lahko med januarjem in marcem malce odklopiva, zato greva takrat običajno na tuje. Lani sva bila v Južni Ameriki, prej v Afriki, letos je bila na vrsti Azija,« začne Zorko. »Nisva ravno tipa, ki bi poležavala na plaži, ampak greva v vseh državah na podeželje, kjer dejansko spoznaš pristno življenje,« nadaljuje Dani. »V enem mesecu sva obredla Malezijo, Kambodžo, Vietnam in Tajsko, vse sva porazdelila po dnevih. Pet dni sva bila na Borneu, zadnje tri pa v Bangkoku, od koder je bil poceni polet nazaj,« izvemo od sogovornikov, ki sta šla na pot 16. februarja. »Takrat se pri nas še ni toliko govorilo o koronavirusu, v središču pozornosti je bila Kitajska.«
V teh tednih sta dobro jedla. »Cene so več kot sprejemljive za slovenski žep. Na ulici se naješ že za dva evra ali manj, v restavracijah za največ 10 evrov,« pravi Dani. Pozabila nista niti na zaščito: »Na pot sva vzela tri litre domačega šnopsa in nekaj mask. No, en liter sva pozabila v enem od hostlov, bo že komu prav prišel za razkužilo.«
Prazen avto za izolacijo
Potovala sta z letalsko družbo Qatar Airways, ki je, pohvalita, obveščala potnike o vseh spremembah. Jasno jima je bilo, da bo ob napovedi zaprtja letališč ostalo še nekaj dni, dva ali tri, da se to udejanji. »V Bangkoku sva ujela zadnje letalo, bilo je 17. marca, potem poletov ni bilo več. Letela sva do Dohe, od tam naslednji dan do Zagreba, na tem letalu je bilo veliko Slovencev,« pove Dani in doda, da je bila pot do hrvaške prestolnice dokaj preprosta in je potekla brez težav. »Potem je bilo malce zmede, saj se ni točno vedelo, kdo in kje lahko prečka hrvaško-slovensko mejo. Precej je bilo dezinformacij. Pa sva z enim od taksistov, ki se ni menil za to, od kod sva priletela, prišla do Gruškovja. Na meji ni bilo težav. Na drugi strani naju je že čakal avto, ki so ga tja dostavili le za naju. Izolacija pač,« pojasni.Panika v Vietnamu
Kako je s koronavirusom v Aziji? »V Maleziji je bilo tveganje prisotno, saj je tam precej Kitajcev. A ko pomislim, kje vse sva hodila, je bila večja verjetnost, da stakneva katero drugo bolezen. V Kuala Lumpurju, prestolnici Malezije, so zelo ozaveščeni o koronavirusu. Na letališču je bila kontrola, merili so temperaturo, v bližini je bila zdravniška ekipa. Na Borneu pa vse skupaj sprejemajo bolj na hojladri. Hodijo brez mask, ukrepi na aerodromu so povsem osnovni,« povesta. »Kambodža je revna, a ljudje prijazni, ustrežljivi. V Vietnamu pa so naju nekega lepega dne gledali zelo postrani, celo ogibali so se naju na tržnici, ženske so kričale, ko so naju videle. Nič nama ni bilo jasno. Zvečer sva izvedela, da so v deželo prišli Angleži, ki so bili okuženi. Ko so videli naju, so takoj pomislili, da pripadava k njihovi skupini. Kljub temu lahko mirno rečeva, da je Azija precej pripravljena pričakala koronavirus.«V Vietnamu so naju nekega lepega dne gledali zelo postrani, celo ogibali so se naju na tržnici, ženske so kričale, ko so naju videle.
V teh tednih sta dobro jedla. »Cene so več kot sprejemljive za slovenski žep. Na ulici se naješ že za dva evra ali manj, v restavracijah za največ 10 evrov,« pravi Dani. Pozabila nista niti na zaščito: »Na pot sva vzela tri litre domačega šnopsa in nekaj mask. No, en liter sva pozabila v enem od hostlov, bo že komu prav prišel za razkužilo.«