V cilju poljubila nogo

CELJE – Znameniti Špartatlon je ultramaraton, ki poteka po sledeh Filipidesa, atenskega kurirja, ki je leta 490 pred našim štetjem, kot pravi ena od obeh legend, pretekel 246,8 kilometra daleč iz Aten v Šparto, samo zato, da bi tam poprosil za pomoč v njihovi bitki (pri Maratonu) proti Perzijcem. Na cilj naj bi prispel, kot je zapisal Herodot, že naslednji dan. Ponekod je zapisano, da je po prihodu na cilj izdihnil.

V spomin na Filipidesovo požrtvovalnost vsako leto priredijo Špartatlon, eno najtežjih tekaških preizkušenj na svetu. Tudi Slovenci se ga vestno udeležujemo. Če je na prvem pred 36 leti zmagal domačin Yiannis Kouros, je bil drugi takrat legendarni slovenski ultramaratonski tekač Dušan Mravlje. Špartatlon je odtekel šestkrat, trikrat je bil drugi, enkrat tretji.

Leta 2011 ga je kot prva Slovenka uspešno pretekla danes pokojna Ruth Podgornik Reš. Kot najhitrejša Slovenka doslej je z njim opravila Nataša Robnik iz Celja. Pred dnevi ga je namreč pretekla v 29 urah in 10 minutah, kar je zadostovalo za 17. mesto v absolutni konkurenci in odlično tretje med dekleti. Pred njo sta, kot veleva tradicija, v cilju poljubili nogo kralja Leonidasa samo Madžarka in Rusinja.

Nataša Robnik je neverjetno vzdržljiva in trmasta ženska. Štiriinštiridesetletnica je tekla sicer že prej, po rojstvu drugega otroka, hčerke Liu, pa je, kot pravi, želela nekoliko shujšati in je spet začela. A strastna tekačica se še zdaleč ni zadovoljila samo s kratkimi tekaškimi krogi, še več, ti so postajali vse daljši, celo tako, da je leta 2008 lahko odtekla svoj prvi ultramaraton. Tekla je iz Celja v Logarsko dolino.

Že naslednje leto je v Švici opravila še s svojo prvo stotko. Leta 2013 je tekla okoli Blatnega jezera, to je bila 212 kilometrov dolga preizkušnja. Zato ji ni preostalo drugega, kot da se udeleži še Špartatlona. Leta 2015 se ga je prvič in bila že četrta! Najbrž se ga je leta 2016 lotila napačno, zato takrat ni prišla do konca.

»Letos pa sem s tretjim mestom končno poravnala vse račune in dolgove, ki so ostali še od tistega neuspešnega nastopa,« je ponosno razodela. Pravzaprav jo je na 56. kilometru le dvakrat zapeklo v mečni mišici, a je potem tudi to težavo uspešno prebrodila, v zadnjih kilometrih ji niti težave s hrbtom niso prišle do živega.

Ves čas jo je tudi tokrat spremljal mož Bogdan, dokaz, da mora družina pri tovrstnih ekstremnih podvigih res trdno stati skupaj. Nataša je večkrat podčrtala, da je tako, tako družina kot delodajalec, zavarovalna agencija, kjer deluje kot agentka, jo odlično razumejo in pri tem podpirajo.

Med tako dolgim tekom najraje poseže po kuhanem krompirju, nadvse ji prija tudi brezalkoholno pivo. Za takšen napor, kot je Špartatlon, se je treba, četudi padata sneg ali dež, razsajata vročina ali mraz, je petek ali svetek, vsak dan pripravljati. Takole za trening, pogosto že pred službo oziroma ob pol petih zjutraj, Nataša preteče med 20 in 25 kilometri, še najraje teče ob svoji Savinji. Ker je morala po Špartatlonu na obvezni regeneracijski počitek, jo stopala že izjemno srbijo. Nestrpno namreč že čaka, da si končno nadene tekaške copate. Štiri do pet parov uniči na leto, kar se bo zgodilo prav v teh dneh, je dejala.
Ker klasični in več kot 200 kilometrov krajši maratoni zanjo niso prav noben izziv več, je ljubljanski maraton tudi tokrat ne bo videl. Je pa vsem tekačem vseeno sporočila preprost in nemara učinkovit recept, ki se ga Robnikova vselej drži: »Tekaški tempo mora biti ves čas takšen, da lahko med tekom govorimo. Če tega ne zmoremo, je to že znak, da smo presegli določene limite in smo na koncu z močmi.«

Pa še to: prihodnje leto se bo Nataša Robnik udeležila 100 milj dolgega vipavskega traila in evropskega prvenstva v teku na 24 ur, potekalo bo v Veroni.