V Dolenjskih Toplicah kot v panju

»Saj je kot v panju,« je bilo slišati v soboto dopoldne v Dolenjskih Toplicah. Domači gasilci so že na vhodu v kraj, ki je znan po svoji termalni ponudbi, vešče usmerjali promet. Da ne bi bilo zamaškov in da je vsak prišel na svoj cilj pravi čas. Takoj po 10. uri se je s parkirišča vila dolga kolona čebelark in čebelarjev, ki so prišli na zdaj že tradicionalno srečanje. Zbirajo se vsako leto na soboto, ki je najbližje 20. maju, ko zaznamujemo svetovni dan čebel. Tako je bilo tudi letos, ko se je osrednjega nacionalnega dogodka ob petem svetovnem dnevu čebel v Dolenjskih Toplicah udeležilo vsaj 1200 čebelarjev, vsak s svojo zgodbo.

Najlepše, ko se toči med

»Moj stari ata je začel s čebelami pred 2. svetovno vojno, nadaljeval je stric, sam sem že tretja generacija,« je povedal Igor Luzar, po rodu iz Gabrja pod Gorjanci, zdaj pa živi na Gorenjskem, kjer je član Čebelarskega društva Anton Janša Breznica. »Zdaj imam deset panjev. Ko se upokojim, jih bo 40 ali 50. To je zahtevna panoga, čeprav mladi menijo, da je dovolj, da si o tem preberejo na spletu. S čebelami moraš biti vsak dan, če ne drugega, jih opazuješ,« opozarja Igor, ki upa, da bo letošnja letina kaj boljša. »Upamo, da bo po šestih sezonah malce boljše. A stari ljudje so včasih rekli: sedem slabih, potem pa ena dobra. Morda bomo morali še počakati leto dni,« je sklenil Igor, ki mu je družbo delal Tomaž Gregorc, predsednik Čebelarskega društva Radovljica. »Sosed me je navdušil, čebelarim 30 let. Doma smo imeli tudi po 100 panjev, zdaj smo v zadnjem letu malce optimizirali zadeve,« pove Tomaž.

Med dolenjskimi čebelarji se je predstavila družina Šercelj iz Sel, vasi streljaj iz Dolenjskih Toplic. Oče Janez je ponosen, ker je sin Blaž prevzel in se resno lotil dejavnosti. »Sin je po izobrazbi inženir elektrotehnike. Znašli smo se v situaciji, ko nismo vedeli, kaj bi s čebelami. Sin se je odločil, da bo peljal zgodbo dalje. Jasno sem mu povedal, da je od dne, ko se za to odloči, on šef. Vsi pa mu pomagamo,« pove Janez, ki je bil na stojnici skupaj z ženo, čebelarstvu je zapisan tudi mlajši sin Matic, danes premorejo 300 panjev. »Od leta 2005 sem uradno čebelarka,« pa nam je povedala Jožica Premru iz vasi Gruča pri Šentjerneju. Možu, ki je iz čebelarske družine, je pomagala od 1994. »Danes delam vse, kar je pač treba. Najraje sem poleg, ko se toči med,« še pove.

Ura se je bližala enajsti, ko so se zbrali pod velikim šotorom sredi Dolenjskih Toplic: začelo se je s slovensko himno Zdravljico, nadaljevalo s Čebelarsko pesmijo, uradno himno slovenskih čebelarjev, zapel pa jo je Komorni pevski zbor Čebelarske zveze Slovenije. V taktih koračnice, ritem je dajala Veteranska godba Straža, so se skozi prizorišče sprehodili praporščaki, zbrane pa je nagovoril Anton Andrejčič, predsednik Čebelarskega društva Straža Dolenjske Toplice.

Pridni kot čebelice

Prišel je tudi Argentinec Lucas Alejandro Garibaldi, mednarodno priznani znanstvenik, ki pomembno prispeva h krepitvi zavedanja o pomenu čebel in drugih opraševalcev na svetovni ravni. Lani je kot prvi prejel najvišjo državno nagrado na področju zaščite čebel – zlato čebelo. »V Sloveniji se počutim izvrstno, drugič sem pri vas. Prihajam iz Patagonije, tu je veliko Slovencev, ki imajo radi tamkajšnje hribe,« je povedal. »Če skrbimo za zdravo okolje, ki je prijazno do čebel, potem poskrbimo, da bomo tudi ljudje živeli v zdravem okolju. Ne pozabimo tega, da je zdravje čebel tesno povezano tako z našim telesnim in mentalnim zdravjem. Delo z njimi pomirja, pozitivno vpliva na našo psiho,« je izpostavil strokovnjak in se zahvalil za lep sprejem, ki ga je doživel v Sloveniji v zadnjem tednu, odšel pa je predčasno. Ravno v soboto je praznoval 41. rojstni dan (vsi zbrani so mu ob tej priliki zapeli!), iz rok predsednika Čebelarske zveze Slovenije Boštjana Noča (ki je dobil letošnjo zlato čebelo) je dobil še darilo, potem pa odbrzel na letališče, od tam pa domov, kjer ga čaka družina, vključno s tremi malimi otroki.

»Tega dogodka, tega praznika ne bi bilo, če ne bi živel med ljudmi, ki so pridni kot čebelice. Tu so članice in člani Čebelarskega društva Straža Dolenjske Toplice, ki so zaslužni za vse to,« je domači župan Franc Vovk pohvalil soobčane, ob tem pa spomnil, da so praznik pripravili s sosednjo občino Straža, ki jo vodi njegov stanovski kolega Dušan Krštinc. Oba sta bila zgledna gostitelja množici eminentnih gostov, med njimi je bila tudi domačinka Tanja Strniša, naša veleposlanica na Češkem, sicer pa tista, ki je dala idejo, da Dolenjske Toplice gostijo praznik čebel. Bogat glasbeni program so popestrili Glasbena šola Lipičnik in mladi harmonikar Miha Pavliha. Irma Petelin, Janez Dremelj in Bojan Donko so prejeli priznanja vzrejevalcem matic.

Izbirni predmet v šoli

Zbrane je nagovoril državni sekretar na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Aleš Irgolič. Izpostavil je pomen čebel in drugih divjih opraševalcev, pa tudi pomen čebelarstva, v katerem se odpira vedno več možnosti in priložnosti. »Odpirajo se nova zelena delovna mesta, razvijajo se čebelarski turizem in izdelki z dodano vrednostjo, čebelarji imate nova znanja, se modernizirate in povezujete. Dejstvo je, da zanimanje za čebelarstvo v Sloveniji narašča, povečuje se tudi število čebelarjev, kar nam daje upanje za dobro stanje na področju tako lokalne kot tudi svetovne preskrbe s hrano.« Letošnji svetovni dan čebel je bil posvečen mladim v čebelarstvu. Ta tema je bila izbrana, ker je EU letošnje leto razglasila za evropsko leto mladih. V Sloveniji po nekaterih podatkih deluje vsaj 200 šolskih krožkov, ki so namenjeni tej panogi. Boštjan Noč je predlagal, da bi otroci v osnovnih šolah imeli na voljo izbirni predmet o čebelarstvu.

Za konec praznika je sledila še predaja prehodnega prapora: predsednik Čebelarskega društva Straža Anton Andrejčič ga je predal naslednjemu organizatorju, ČD Henrika Peternela Celje, prejel ga je predsednik Gorazd Gradišnik. Naj medi!