V domači hiši ima 300 stolov, vsak ima svojo zgodbo

Na dveh stolih se ne spodobi sedeti, in Jurij Rihar tega nikoli ni počel in tudi ne bo. On sedi na 300 stolih. Pa ne kakršnih koli, ampak Thonetovih, ki jih je dobil ali kupil polomljene, strgane, in jih sam obnovil. Kot za Michaela Thoneta pravi 76-letni upokojeni komercialist iz Podlubnika in največji poznavalec njegovih stolov: »Dosegel je, da se je Evropa usedla. Prej je gospoda sedela na prestolih, ljudstvo pa na tnalih in pručkah.«

Samo eden je številka 14

Najprej, kdo je Michael Thonet. Rodil se je leta 1796 v Boppardu, mestecu, ki danes šteje 15.000 prebivalcev. Pri vsega 23 letih je odprl delavnico, s čimer njegova industrijska pohištvena blagovna znamka velja za najstarejšo na svetu. Revolucijo je sprožil z inovativno tehniko krivljenja lesa, ki je omogočila proizvodnjo serijskega pohištva. Ta tehnika je sicer obstajala že prej, a jo je izpopolnil, pojasni Jurij Rihar: »Palico iz masivnega lesa je krivil v parni komori sedem ur pri 105 stopinjah Celzija, jo prestavil v kovan model za 24 ur, in ko jo je vzel ven, je obdržala obliko.«

Modelov stolov je na desetine, samo eden pa je številka 14, najuspešnejši množično proizvedeni industrijski izdelek na svetu. Prodali so jih 100 milijonov! In še vedno jih izdelujejo. Seveda ga ima tudi Jurij Rihar. In to ne enega. »Izhajam iz mizarske družine, ded Andrej Kregar iz ljubljanskega Šentvida je imel pred vojno tovarno pohištva s 40 zaposlenimi in prodajni salon. No, po vojni je imel lahko samo še dva ali tri delavce ... Veliko sem bil pri njem v delavnici in se marsičesa naučil. Čeprav se z mizarstvom nisem poklicno ukvarjal, sem kaj naredil, namesto da bi hodil k mizarju,« pripoveduje Rihar. »Stoli pa so bili v resnici najprej ljubezen moje žene Ilonke. Po rodu je Nemka, njen stari oče pa Poljak, ki je kot barvar za tekstil prišel v kranjski Tekstilindus. Ilonko je kdaj vzel sabo v kavarne v Ljubljani, v Union in Evropo, kjer so imeli Thonetove stole. Vtisnili so se ji v spomin in z njimi sem se počasi zastrupil še jaz, in to tako, da se vsake toliko časa pogledam v ogledalo, če sem še normalen.«


Najprej je, pred 40 leti, obnovil trosed, ki mu ga je podaril prijatelj in znani arhitekt in oblikovalec, tudi stolov, Janez Suhadolc: »Nekega dne troseda ni bilo več v njegovi dnevni sobi, da so ga polomili, je rekel in ga nesel v drvarnico za skurit. Prosil sem ga zanj in ga obnovil. Manjkal je desni naslon za roko; na bolhi sem kupil stol, ki je imel podobnega dobro ohranjenega. Hotel sem ga odmontirati, pa se mi je zdelo škoda, in sem obnovil stol. Za trosed sem pa nazadnje levi naslon predelal v desnega.«
Restavriranje stola pomeni, da Jurij Rihar sam krivi manjkajoče dele v parni komori, ki si jo je sam naredil: »Vsak stol popolnoma razstavim, vse mizarsko popravim, obrusim do sijaja, zamenjam zlomljene vijake z novimi, prebarvam z lužilom, pajcem in prevlečem s šelak polituro. Najtežje pa ga je sestaviti nazaj, saj les med obnovo deluje. In potem se mučim: nikoli nisem štel, koliko ur sem porabil za restavriranje enega, a se jih mimogrede nabere 50, tudi 100.«

Stole obnavljata tudi vnuka

Posebno poglavje pa je pletenje sedala iz ratana po Thonetovem vzorcu. Najprej: ročno pletenih mrež ni več, danes so vse industrijske. »Mene je tega še za obnovo prvega stola naučila že pokojna Fani Cerar iz Kamnika, ki je delala za tovarno Remec & Co. in za Stol, pozneje sem bil edini na Balkanu, ki je znal mrežo ročno plesti. Ampak po tistem, ko nekaj časa nisem renoviral stolov, sem tudi znanje izgubil. Vse do dne, ko mi je vnuk Vid rekel, da zakaj pa imamo youtube. In sem se vrnil v formo, ne samo jaz: mreže pleteta tudi Vid in vnukinja Ela, poleg tega da že obnavljata stole. Stara sta 12 in 15 let.«

Jurij Rihar je sploh zadnjih sedem let vsak dan pri svojih stolih: v prostrani dnevni sobi jih je razpostavljenih nekaj deset, preostale ima na podstrešju: »Do smrti ne bom mogel vseh obnoviti.« In še jih kupuje: »Iščem jih po vsej Evropi, ljudje me sami obveščajo. Če se recimo kateri od thonetov pojavi na ljubljanskem bolšjaku, mi že zvoni telefon.«

Ni pa pomemben samo stol, temveč tudi zgodba, ki ga spremlja. Pokažite katerega koli v stanovanju, in Rihar bo razložil njegovo zgodovino. Prst smo uperili v eleganten dvosed: »Naredili so ga okrog leta 1930 v Karlovcu kot klop za čakalnico v ambulanti, našel pa sem ga v Sremskih Karlovcih v Vojvodini pri Marku, s katerim sva se že prej poznala. Leta 1958 ga je nekdo obnovil in se nanj podpisal. Ta podpis sem pri renovaciji ohranil.« Rihar je obrnil dvosed in spodaj je bilo res z belim čopičem debelo namalano v cirilici: »Stokić Milan farbo.« To pa še ni vse: »Na dvosedu je tudi etiketa proizvajalca, ki me kot zbiratelja spet iritira, saj ima pravopisno napako: Tvornica pokučtva. Manjka S. To je tako kot pri filatelistih: če ima znamka napako, je še več vredna.«