V družini Erjavec trepetajo vsakič, ko zazvoni pri vratih (FOTO)
Šele obisk Janeza Klanjška iz Celja, ki se je zanimal za nakup nepremičnine v Ormožu, je razkril še en primer nečloveških razmer za življenje v naši menda pravni in socialni državi. Mlada družina Erjavec, ki jo sestavljajo 32-letna mama Ines, 34-letni očka Dejan ter 12-letni Lan, osemletni Anže in petletna Neža, živi vse prej kot spokojno, želijo pa si le, da bi lahko predvsem zaradi invalidnosti v družini spali mirno. A trepetajo ob vsakem zvonjenju pri vhodnih vratih hiše – lastnik jo namreč želi prodati. Če bo kateri od kandidatov pripravljen nepremičnino tudi kupiti, bodo Erjavčevi brez strehe nad glavo.
Ines in Dejan ob vseh udarcih v življenju tiho trpita, kakor sta pred leti, ko se jima je predčasno rodila Neža, in sicer v šestem mesecu nosečnosti. Zaupala sta nam, da so jo v kliničnem centru v Mariboru že četrti dan odklopili z naprav. Komaj 1200 gramov težko in 36 centimetrov dolgo deklico so doleteli krvavitve v možganih in pljučih, zastoj srca, sepsa.
Drage bralke in bralci, vse, ki želite pomagati Erjavčevim iz Ormoža, prosimo, da denarno pomoč nakažete na transakcijski račun Sklada Ivana Krambergerja št. SI56 02922-0019831742, s pripisom za Erjavčeve, sklicna številka 7259. Odslej lahko pomagate tudi s SMS-donacijami. Pošljite SMS na 1919: z vpisano ključno besedo KRAMBERGER boste prispevali 1 evro, z vpisano ključno besedo KRAMBERGER5 pa 5 evrov.
Neža živi s cerebralno paralizo pete stopnje, ki jo evropska klasifikacija opredeljuje takole: »Okvare omejujejo hoteno kontrolo gibanja in sposobnost vzdrževanja drže glave in trupa proti sili gravitacije. Omejena so vsa področja gibanja. Tudi s pomočjo pripomočkov ni mogoče v celoti premostiti funkcionalnih omejitev pri sedenju in stoji. Otroci niso samostojni pri gibanju in jih z vozičkom prevaža druga oseba. Nekateri dosežejo samostojnost pri gibanju s pomočjo električnega vozička, ki pa mora biti individualno prilagojen.«
Izgubil službo
Mariborčanka Ines se je pogosto selila, od Ptuja, Ljutomera pa vse do Ormoža, kjer z družino živi danes in lahko Neži zagotovi ustrezne terapije. Prvorojenec Lan obiskuje šolo za otroke s posebnimi potrebami v Ormožu, Anže drugi razred osnovne šole.
Nikogar ne želiva izkoriščati, želiva si le svoj prostor, da bi družina lahko dihala v miru, najemnino in vse drugo pa bi plačevala sama.
Dejan, ki se je rodil v Sp. Krapju pri Ljutomeru, je večino svojega delovnega staža preživel v tovarni avtodomov Carthago v Odrancih. Ines je spoznal v Ljutomeru, kjer sta se 2010. tudi preselila pod isto streho in se poročila. Ines, ki z Nežo preživi vse dni, prejema nadomestilo za izgubljeni dohodek, družina pa je upravičena še do otroških dodatkov; Dejan je pred dobrim mesecem izgubil službo, a ker je zelo marljiv, je prepričan, da bo kot prometni tehnik kmalu spet redno zaposlen, do takrat pa bo v družinski proračun prinesel kakšen evro s priložnostnim delom.
Sogovornika pohvalita delo vseh pristojnih služb, s katerimi se srečujeta na zahtevni poti: še zlasti sta zadovoljna s Centrom za socialno delo Ormož in razvojno ambulanto ZD Ormož, kjer Neži omogočajo terapije v domačem kraju, le dvakrat na leto morajo obiskati ljubljanski URI Soča.
1200 gramov je ob predčasnem rojstvu tehtala Neža.
»Povsod so nam pomagali v okviru zmožnosti in zakonskih okvirov. Stanovanjske problematike nisva nikoli obešala na veliki zvon, saj se zavedava, da imajo mnogi še večje težave kakor midva. Nikogar ne želiva izkoriščati, želiva si le svoj prostor, da bi družina lahko dihala v miru, najemnino in vse drugo pa bi plačevala sama. Vsakič, ko nekdo pozvoni pri vratih in si želi ogledati hišo, trepetamo in se sprašujemo, ali jo bo kupil, kar pomeni, da se bomo morali izseliti,« povesta skromna Ines in Dejan, ki si gotovo zaslužita podporo širše družbene skupnosti.
CSD ni vedel
Marina Novak, pomočnica direktorja CSD Ormož, nam je zaupala, da so tudi sami za stanovanjske težave petčlanske družine izvedeli od gospoda, ki se je zanimal za nakup hiše. »Družina se glede izselitve zaradi prodaje hiše in težav pri iskanju nove namestitve na nas ni obrnila. Takoj ko smo izvedeli za morebitno ogroženost mladoletnih otrok zaradi možne izselitve, smo vzpostavili stik z družino in jih obiskali na domu z namenom ugotavljanja težav in potreb družine ter iskanja možnih rešitev. Povezali smo se tudi z občino, s katero se dogovarjamo za skupni sestanek.
Ines in Dejan kljub neznanski stiski hvalita delo vseh pristojnih služb.
CSD nima na voljo stanovanj, kamor bi lahko namestil ljudi, ki se znajdejo v stiski, lahko pa posameznikom in družinam daje podporo in konkretno pomoč pri iskanju izhoda iz te težke situacije. V soglasju z družino se bomo povezali tudi z drugimi institucijami in neprofitnimi organizacijami iz lokalnega okolja, če se bo za to pokazala potreba,« je povedala Novakova in dodala, da bodo družini zagotovili podporo. »Naša strokovna delavka je družini že ponudila konkretne informacije, kaj lahko naredijo za izboljšanje materialnega položaja in osebne stiske,« je še pojasnila Novakova in pristavila, da je njihovo sodelovanje z občinami, ki jih zajema njihova pristojnost, dobro, a da težav ne morejo vedno rešiti takoj.
Največ zaslug za začetek reševanja stanovanjske problematike družine Erjavec ima Janez Klanjšek iz Celja, ki nam je pisal po tem, ko je med ogledom hiše v Ormožu spoznal mlado družino. »Zgrožen sem izvedel, da v hiši živi mlada petčlanska družina, in to z deklico z najhujšo obliko cerebralne paralize. Ko so me zagledali, so v strahu, da se bodo morali seliti, skoraj jokali. Lastnik mi je povedal, da so njegovi najemniki že tri leta. Hiša je stara 61 let, oprema je stara, fasada odpada, streha zamaka ... Hiše ne bom kupil, saj je treba vanjo vložiti še enkrat toliko, kot znaša prodajna cena (78.000 evrov), prav tako pa nočem biti odgovoren za trpljenje ob selitvi družinice,« je med drugim zapisal Klanjšek, ki dodaja, da so ga mamica in njena sinova hvaležno pogledali, deklica pa je nemo zrla predse, njen svet je žal drugačen. »Poklical sem na občino Ormož in na CSD Ormož ter ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Na občini niso vedeli za težave, tako tudi na CSD, kjer pa so priznali, da je prišla gospa prosit za pritlično stanovanje, saj mora otroka nositi po stopnicah v nadstropje, kjer je kopalnica. Ni pa povedala, da se hiša, v kateri stanujejo, prodaja.« Selitev družine v katero od hiš v Ormožu bi družini omogočila lepše življenje, je prepričan Klanjšek, ki pa je na omenjenem ministrstvu naletel na gluha ušesa: »Priznali so, da družina ni glasna, ne izsiljuje občine in države, a da imajo veliko takšnih primerov. Jasno sem jim dal vedeti, da gre za mlado družino, ki s prihodki ne more rešiti stanovanjskega problema. V 64 letih svojega življenja prvič prosim za pomoč, pa ne zase, temveč za družino, ki si za neozdravljivo bolezen deklice ni sama kriva, pa tudi njena bratca si zaslužita svetlejšo prihodnost.«
»Apelirali bi na družine in posameznike, ki se znajdejo v materialni ali osebni stiski, da ne odlašajo in se čim prej oglasijo pri nas, saj bomo le tako lahko odpravili nastale težave ali pa jih vsaj čim prej začeli reševati. Prav tako bi si želeli, da bi se v lokalnem okolju v prihodnosti več pozornosti namenilo stanovanjski politiki oz. zagotavljanju neprofitnih stanovanj, ki bi bila ustrezna tudi za invalidne osebe,« je sklenila Novakova.
