V Egiptu piramide, na Krasu gradišča (FOTO)
Marsikdo zastriže z ušesi ob podatku, da so prebivalci na območju današnjega Krasa marljivo zidali že takrat, ko so v Egiptu gradili veličastne piramide.
»V času, ko so v Egiptu gradili slovite piramide, je bilo na območju današnje Slovenije kulturno središče tega dela Evrope. Pa ne v smislu literature in poezije, temveč metalurgije, gradnje in naseljevanja. Ostanke tega razkrivajo najdena gradišča v Debeli griži pri vasi Volčji Grad. Ta so imela v pradavnini izjemno pomembno vlogo,« pojasnjuje Goran Živec iz družbe Krasen Kras, ki je leta 2014 nastala kot neprofitna organizacija. Poslanstvo je tudi pozneje kljub spremembi statusa ostalo enako: prizadevajo si za zaščito in raziskovanje prazgodovinskega nižinskega gradišča.
Suhozidna tehnika
Kakšnih 10.000 let je tega, ko so se na območju današnjega Krasa začele umikati snežne in ledene gmote. V primerjavi s človeškim življenjem se zdi res dolga doba, ampak če to primerjamo z nastankom Zemlje, strokovnjaki so ji rojstni dan dodelili pred 4,6 milijarde let – se zdi, kakor da bi ledena doba v tistih krajih včeraj končala svojo ero.
S taljenjem večmetrske debele plasti ledu so prišli prvi naseljenci. Sčasoma so se modernizirali in začeli graditi prve naselbine. Egipčanske piramide imajo svetovni sloves, a so bili v istem obdobju marljivi gradbinci tudi pri nas.
Takrat je med drugim nastala Debela griža. Tam je danes ostanek mogočnega utrjenega obroča iz obdobja bronaste in železne dobe. Postavljena je na le nekoliko privzdignjen teren, severozahodno od današnje vasi Volčji Grad. Njena skrajna dolžina je 290 metrov in širina 180 metrov. Z obsegom 770 metrov zavzema površino 4,2 hektarja. To jo uvršča med srednje velika gradišča.
Posebnost območja Debele griže (in podobnih) je, da je obzidje v celoti izdelano v tehniki suhozida. Prebivalci so se morali takrat pač znajti, kako postaviti objekt brez malte ali drugega veziva, ki bi kamenje držalo skupaj. Zato so uporabljali posebno suhozidno tehniko, ki je bila pred leti pri Unescu spoznana tudi kot dediščina človeštva. To gradišče je eno do štirih doslej znanih, ki niso na vzpetinah. Gre za nižinsko gradišče, je pa z več strani zaščiteno z globokimi dolinami. Ta je na Debeli griži lepo vidna.
Volumen zidu je po ugotovitvah stroke več kot 60.000 kubičnih metrov. Podatek, ki sam po sebi laiku sicer ne pove nič kaj posebnega, a ko se to primerja s tem, da so za črnokalski viadukt porabili okoli 50.000 kubičnih metrov materiala, je slika povsem drugačna. In vse to so na pravo mesto zvlekli na roke, brez pomoči današnje težke mehanizacije. Raziskave pa kažejo, da kamenja ni bilo v bližini, ampak so ga pritovorili iz bolj oddaljenih krajev.
Pomagajo jim koze
Zakaj so na Krasu gradili nižinska gradišča, še naprej ostaja neznanka, Živec in še nekaj somišljenikov pa ugibajo, da so imela nekakšno posvetno funkcijo, saj druge znanstvene razlage še niso našli. Znotraj kamnitega obzidja so ljudje živeli v kamnitih hišah, ni pa povsem jasno, kdo so bili prvi naseljenci. Rimski viri sicer pravijo, da so bili to Histri, plemenska skupnost ilirskega rodu.
A dolina, kjer so danes vidni ostanki stare naselbine, je bila še pred leti neprepoznavna in zaraščena. Na stotine ur in težaškega ročnega dela je bilo potrebnega, da so območje očistili. Pred kakšnimi 40 leti, pripoveduje Živec, je imel Kras zaradi živinoreje povsem drugačno podobo. Bil je gol. Z opuščanjem paše živine je narava prevzela vlogo in območje se je spet zaraslo.
Podjetnik in zaveden Kraševec Goran Živec je sklenil dobršen del svojega prostega časa in še mnogo več denarja nameniti raziskovanju življenja nekdanjih prebivalcev in odstiranju skrivnosti nižinskih gradišč.
Družba Krasen Kras ima zdaj zaposlena dva človeka, ki ves delovnik posvečata samo čiščenju in vzdrževanju Debele griže. Grmovje in rastlinje namreč izrazito škodi suhozidu. Že zaradi mehanskega vpliva, drug problem pa so listje in ostanki rastlin, ki med kamni propadajo, tam se potem nabira voda in zid razpada. Še kako prav pride tudi pomoč štirinožnih prijateljic. »Koze pojedo veliko zelene navlake in nam zelo olajšajo delo. Vendar imajo tudi svojevrstno veselje, saj rade splezajo za vrh zidu in za zabavo brcajo kamenje, s tem pa ga uničujejo. Zid je zato zavarovan z mrežo,« pove Živec.
Zaradi zagnanosti ljubiteljev Krasa je danes o zgodovini znanega že zelo veliko, a ostaja odprtih še ogromno vprašanj. Na mnoge bo imel Goran Živec z ekipo čez čas bržkone tudi odgovore.
