V Filovcih so vsi lončarji, samo župan dela pütre

V vasi, kjer je bilo nekoč približno 90 lončarjev, je mirno. Ljudje so po službah, tudi v sosednji Avstriji. Ko skoraj nepovabljeni vstopimo na območje lončarske vasi, se le oglasi starejša gospa. Žena starejšega in mama mlajšega Alojza Bojneca. Leta 2005 je Alojz mlajši za ohranjanje lončarske dediščine ustanovil Zavod Lončarska vas Filovci.

»Ana Bojnec sem,« pravi in nas povabi na ogled muzeja. Je najstarejša lončarka in zadnja v vasi, čeprav redko sede za lončarsko vreteno. Alojz Bojnec se je rodil leta 1936, umrl pa 2000.

Lončarstvo je bilo najpomembnejše med obrtmi in domačimi dejavnostmi v Prekmurju. V okolici Filovcev je iz antičnega obdobja znanih več gomilnih grobišč z ostanki keramične posode. Arheologi so tako našli ovalne lonce, trinožne skodelice in nizke pladnje. Pomen lončarstva se je po letu 1750 povečal tudi v Filovcih, in sicer zaradi naraščanja števila prebivalstva in naraščajočih potreb ter tudi zaradi izjemno kakovostne surovine, ki so jo imeli na voljo doma ali v bližini. V Filovcih so takrat delovali lončarji s slovenskimi imeni, čeprav je o njih zelo malo podatkov. Ljudsko izročilo trdi, da so bili tu lončarji, odkar ljudje pomnijo. Po ustnem izročilu naj bi bilo nekje na prelomu 19. v 20. stoletje tukaj 90 in več lončarskih mojstrov. Že takrat je moral biti v celotni okolici znan šaljivi rek: »V Filovcih so fsi lončardje, somo nijtar pütre dela.« (V Filovcih so vsi lončarji, samo župan dela pütre.).

Propad množične domače obrti

»Kar precej vzrokov je, da je propadla ta množična domača dejavnost in obrt,« pojasni Ana. »Gospodarske razmere so se spremenile, kmetijstvo posodobilo, razvile so se druge, bolj donosne obrti. Ljudje zdaj kupujejo industrijsko posodo, ki je tudi cenejša. Danes dela v Filovcih samo še naše podjetje Lončarstvo Bojnec. Sin Alojz išče nove oblikovne in tržne rešitve, ki so, tako kot v preteklosti, podrejene uporabni in prodajni vrednosti. K svojemu podjetju je priključil še Keramično industrijo Liboje.«

Še kruh je bil blaten

Filovsko vaško lončarstvo je bilo dobro razvito in številne vaške družine so aktivno lončarile. Skozi stoletja se je lončarjenje ohranilo do druge polovice 20. stoletja, nakar je postopoma izumrlo. V spomin pravemu vaškemu fenomenu je posvečena tudi stalna razstava muzeja.

Nekateri lončarji so imeli delavnico kar v hiši, delali so v kuhinji. Izdelke so sušili na lesenih policah. Kruh je bil dostikrat blaten, ker si ga je lončar med delom odrezal kar z blatno roko, torej umazano od gline, ki jo je imel na rokah. Pozimi se je kurilo in izdelke so sušili na krušni peči ter na lesenih policah, poleti pa so jih nosili sušit na dvorišče, vendar ne preveč na sonce, ker se je posoda sicer zveznala, kot pravijo.

»Začetki Alojzove lončarske delavnice segajo v 50. leta prejšnjega stoletja, ko je moj mož začel samostojno lončarsko dejavnost,« pove Ana. »Izdelovali smo predvsem črno lončevino, žgano v starih kopastih pečeh. Ilovico smo izkopavali v bližnjih hribih in doma shranjevali v zemljenjaku. Sprva je bila gnetena in rezana ročno, pozneje s preprostejšim mlinom na električni pogon. Oblikovanje je potekalo na lesenih lončarskih vretenih na nožni pogon. V sodelovanju celotne družine je delavnica napredovala in kmalu začela prodajo po vsej Sloveniji. Posebno trgovsko podjetje Dom je imelo za prodajo tovrstne keramike veliko posluha. Kmalu po začetku 80. let smo začeli uporabljati peč na elektriko, s tem pa se je začela tudi v celoti nadzorovana uporaba glazur. Izdelki so začeli nastajati v manjši meri, tudi z doma narejeno rotirajočo stiskalnico, ki je povečala prodajo in omogočila serijsko izdelavo lončevine.«

Dobri izdelki dobro mesto najdejo

Dobri izdelki so našli svoj prostor tudi po mnogo gostiščih v obliki lestencev, svečnikov, jušnikov, pekačev, krožnikov in podobno. Danes lončarska delavnica Bojnec obratuje v sklopu muzeja na prostem Filovci in s tem ohranja lončarsko obrt pri življenju.
Lončarji so nekoč svoje izdelke prodajali na sejmih, kamor so vozili svojo posodo, od Negove in Svete Trojice v Slovenskih goricah do Lendave, Ljutomera, Razkrižja in številnih vasi na Goričkem. »Na proščenju je bilo plačilo denar,« pove Ana Bojnec. »Najlepše je bilo, ko smo se peljali domov, pa je oče štel denar.« Spominja se tudi, kako so filovski lončarji vozili svoje črne vrče na Goričko, kjer so jih prodajali za denar. Mnogi so posodo zamenjali za žito, če letina doma ni bila dobra ali je gospodinja potrebovala določeno vrsto zrnja, na primer koruzo in rž. »Včasih so posodo, ki so jo potrebovali vinogradniki, zamenjali za fižol,« še doda najstarejša in zadnja lončarka v vasi, kraju, ki je pravi spomenik lončarstvu.