V Gradežu postavili 330 jaslic (FOTO)

Terasasto naselje Gradež nad Turjakom bo ponoči dober teden ujeto v sij tisočerih lučk, postavljenih na 330 božičnih jaslicah različnih velikosti. Tako bo vse do 2. januarja, do konca letošnje že 12. razstave, ki je tudi prikaz mojstrstva, kako v podobo rojstva Jezusa vnesti svoja čustva.

Iz vsega sveta

Jasličarska zbirka je razpotegnjena skozi vso vas, pravljični motivi ob odrešenikovem prihodu na svet nagovarjajo ne le iz skritih gradeških kotičkov, kot so nadstreški, hlevi, skednji, svinjaki, stari kuhinjski prostori, votline na drevju, okna in kapele, temveč tudi skozi priprta vrata stanovanjskih hiš. Tudi iz stare sušilnice sadja, osrednjega gradeškega hrama kulturne in etnološke dediščine, kjer je pred dvanajstimi leti nekaj vaščanov z doma izdelanimi jaslicami prvič ponazorilo rojstvo božjega otroka. »Ideja je bila kmalu, tako kot vse druge v složni vasi s 180 dušami, sprejeta brez omahovanja, in sicer da že naslednje leto svoje praznične stvaritve postavijo tudi drugi. Tako je z leti njihovo število naraščalo; na začetku jih je bilo sedem, naslednje leto 25, tretje 50, četrto že čez sto, lani pa 350,« je na prehojeno pot ponosen predsednik Društva za ohranjanje dediščine Gradež Lojze Senčar. On in še marsikdo pa pove, da je motor povezovanja božične ikonografije prejšnji dolgoletni predsednik društva Marko Šavli.

»Res smo bili presenečeni nad odzivom izdelovalcev jaslic iz skoraj vseh naših pokrajin, ki jim je bila božična skrivnost podarjena ali so jo prinesli s svojih potovanj – tudi iz Latinske Amerike, Afrike in Azije, saj jih imamo letos iz Mjanmara – ter jo na ogled postavili ravno na Gradežu,« je Marko v vlogi enega izmed šestih vodnikov pojasnjeval skupini obiskovalcev. Največ je seveda gradeških jaslic. Te so člani izdelovali iz različnih materialov. Uporabljali so glino, papir, mavec, mah, beton, keramiko, borovo in orehovo lupino, les, koruzne storže, lubje, mavec, stiropor, krušno testo, letos še medeno testo, čebelji vosek, srobot in drugo. »Najbolj smo ponosni na repliko Gasparijevih jaslic (prinesel jih je Robert Kužnik), ki so na ogled v stari sušilnici sadja in prikazujejo umetnikov življenjepis, ter na one v izvirni velikosti, ob vhodu v vas, jasličarja iz Grosuplja,« pravi Senčar.

Štiri generacije v eni hiši

Spretno uprizorjeni jaslični prizori vabijo k ogledu božje družine tudi v Zabukovčev skedenj, kjer je gospodar premišljeno zložil staro kmečko orodje. Temu bi rekli muzej. »Nekdo je predlagal, da naredimo čim več jaslic iz enostavnega, doma shranjenega oziroma odvrženega materiala in seveda z nič stroški,« pravi jasličar Andrej Jakob, ki je tudi letos postavil nekaj večjih, sicer pa je tudi razlagalec povesti Gradeža, kjer ljudje drug drugemu od nekdaj radi pomagajo. Da vedno držijo skupaj in veliko naredijo, se pozna tudi pri pripravi in postavljanju jaslic, ki povezujejo cele družine.


Med njimi izstopajo Jakobovi, pravzaprav mama Gabrijela, ki že 72 let živi v Ljubljani. Njeni otroci, sinova in hčerka, so brez omahovanja pomahali prestolnici in se pred leti vrnili v mamino rojstno vas. Na terasasti planoti so družine pognale močne korenine v drevo, ki mu je Gabrijela nadela ime Bogastvo. Večkrat omeni zeta Marka Šavlija, ki je v vsem skrit talent in ga je iz Šentruperta na Dolenjskem k njim poslal sam bog, se ji zasmeji. »Ja, res je, v enodružinski hiši živimo štiri družine in štiri generacije, kar je sicer redek primer: dve Jakobovi, Šavli in Oven. Svojčas nas je bilo 18, danes pa 13. Naraščaju smo morali dati prednost pred jaslicami, ki jih je Marko začel postavljati zunaj. Sledili so mu drugi, veriga se je začela plesti,« se spominja Andrej.

Skulpture ga sproščajo

V starejši hiši sredi vasi, ob živi inštrumentalni glasbi dveh deklet, je Franc Ložar, doma iz bližnjega Škocjana, upokojenec in član rezbarske sekcije iz Trzina, v roki vihtel dleto in lesen bat. Na mizo je postavil lipov kos lesa in ga luščil. Les mu je bil od nekdaj zelo všeč, ker je mehak in lahek za obdelavo, v primerjavi s kovino pa topel. V njem je našel mir, ko je pred upokojitvijo začutil težave s srcem. Skulpture ga sproščajo in mu umirjajo roko: »Med Gradežani, ki so polni dela čez leto, sem petič, šestič. Letos sem hotel z rezljanjem upodobiti božjo pravljično celoto, a se ni izšlo. Na ogled je le del. Dela se ne lotevam kar tako, uro ali dve na dan je dovolj.«

Glas o vasi, kjer okoli božiča razkažejo dvakrat več jaslic, kot je ljudi v njej, je segel tudi na Gorenjsko, v Poljansko dolino. Tam motivi, ki nosijo sporočilo o povezanosti družine, nastajajo med zagnanimi klekljaricami društva Deteljica. »Me smo iz Gorenje vasi. Lahko povem, da smo počaščene, da smo svoje stvaritve prinesle na ogled v dneh pričakovanja rojstva božjega deteta,« pove ena izmed deteljic, Vida Šubic.