V Jugotonu so znali vse plošče na pamet

BISTRA PRI VRHNIKI – V Tehniškem muzeju Slovenije (TMS) v Bistri pri Vrhniki so odprli razstavo Vzhodno od raja – Jugoton 1947–1991. Jugoton, prva in največja jugoslovanska glasbena založba, je primer socialističnega velikana popularne kulture, ki je zrasel na krilih industrializacije in modernizacije v obdobju med letoma 1947 in 1991. Na vrhuncu je imel milijonske izdaje, pogodbe s številnimi domačimi avtorji in izvajalci, hkrati pa tudi veliko licenčnih izdaj ter direktorsko in uredniško sanjsko ekipo. Poleg lastne proizvodnje, ekskluzivnih izvajalcev in marketinga je bil Jugoton tudi edini v regiji pridruženi član svetovnih koncernov, nosilec pravic licenčnih izdaj ameriških in zahodnoevropskih albumov, s čimer je nemerljivo vplival na občinstvo nekdanje Jugoslavije pa tudi celotnega vzhodnega bloka.

Po razstavi nas je popeljala Sanja Bachrach, ki je skupaj z Marijem Krištofićem, soavtorjem razstave, v 80. letih prejšnjega stoletja začela delati za Jugoton. »Bila sem grafična oblikovalka, Mario pa je bil fotograf. Delala sva vse do Jugotonovega konca, ko je nastalo podjetje Croatia Records, seveda pa to sodelovanje poteka še naprej,« je povedala Bachrachova.

Zanima nas, kako je nastajala izjemno bogata Jugotonova zbirka. Bachrachova pravi, da del zbirke še danes hrani družba Croatia Records, naslednica zagrebške tovarne plošč: »Ker smo z Jugotonom sodelovali vrsto let, smo lahko zbrali zelo veliko gramofonskih plošč in ovitkov, fotografij in drugih dokumentov. V Tehničnem muzeju Nikole Tesle v Zagrebu smo našli vse, kar se je ohranilo, o proizvodnji gramofonskih plošč in kaset nekdanjega Jugotona. Na ogled so torej primerki in predmeti iz treh zbirk, dodani pa so še radijski sprejemniki in gramofoni dveh slovenskih proizvajalcev, Gorenja iz Velenja in Iskre iz Kranja, torej izdelkov, na katerih se je ta glasba poslušala.«

Vinilke in kasete

Razstava je v še najmanj enem delu povezana s Slovenijo, pojasni Bachrachova: »Vsekakor bo zanimiva za vse obiskovalce, predvsem za mlade, ki klasičnih oziroma vinilnih gramofonskih plošč sploh niso poznali. Starejši bodo lahko spoznali celotno zgodovino Jugotona v zagrebški Dubravi. To ni bilo povsem naključno, saj sta prej na Dubravi delovali kar dve tovarni plošč, tovarna Edison Bell Penkala (1926–1937) in Elektroton (1927–1947). Obiskovalci bodo tako lahko sledili zgodovini izdelave gramofonskih plošč prve in največje diskografske hiše nekdanje Jugoslavije. Na ogled so originalne fotografije najbolje prodajanih izvajalcev. Nadvse zanimiva je fotografija predaje zlate plošče Paulu McCartneyju ob njegovem nastopu s skupino Wings v Zagrebu. Poleg tega bodo lahko videli 200 ovitkov plošč, saj so bile vinilke do konca Jugotona ključni in najbolj množični medij, ki je prihajal iz proizvodnih prostorov, poleg kaset, ki so se pojavile v 70. letih. Na ogled so stroji, ki so jih uporabljali v celotnem proizvodnem procesu, od snemalnih naprav do stroja za izdelavo matrice, iz katere so potem nastajale plošče. Zanimivo, gre za izdelek, ki je bil narejen v tovarni Litostroj in je težak približno tono. Taka teža je bila potrebna zaradi stabilnosti stroja pri izdelavi plošč. Ni bil poceni, a ob količini prodanih plošč se je taka naložba kmalu povrnila.«

Vsako ploščo so preposlušali

Še nekaj je zanimivo, česar ljudje morda do zdaj niso vedeli, vsako ploščo so zaposleni v Jugotonu poslušali od začetka do konca, izločili pa tiste, ki zaradi morebitnih napak niso bile primerne za poslušanje. Poleg tega so z nekakšnimi mikroskopi pregledali brazde, ki jih je urezal stroj za izdelavo plošč. »A to se je izplačalo, saj so bile naklade, tudi določenih slovenskih izvajalcev, na primer Ansambla bratov Avsenik, izjemno visoke,« pravi Sanja Bachrach. »Če je samo ena plošča izšla v začetni nakladi 50.000 izvodov, v desetih letih pa je bilo takih izdaj okoli 70, si lahko izračunate, koliko plošč je bilo treba natisniti in koliko so jih morali zaposleni v Jugotonovi kontroli preposlušati. Tovarna plošč je imela še vrsto drugih uspešnih izvajalcev iz nekdanje Jugoslavije, ki so seveda prinašali dober zaslužek. Ob koncu 70. in 80. let so naklade dosegle tudi več kot 500.000 izvodov. Rekorder je bil Danijel Popović, saj so album Bio sam naivan z evrovizijsko popevko Džuli leta 1983 izdali v nakladi 717.166 izvodov.«

V Jugotonu so že na začetku prepoznali slovenski ustvarjalni in finančni potencial, zato so že v zgodnjih 60. letih odprli specializirano trgovino v Ljubljani, ki je hkrati delovala kot republiško predstavništvo. Ob koncu 60. let se je z ustanovitvijo mariborskega Helidona (1968.) in na začetku 70. let z ustanovitvijo Založbe kaset in plošč RTV Slovenija vpliv Jugotona v Sloveniji zelo zmanjšal. Odprtje razstave v TMS so pospremili z izdajo obširnega kataloga o zgodovini založbe Jugoton. Na ogled bo do 31. decembra.