V Kozjanskem parku našel kitovo kost (FOTO)

Mineva 40 let od ustanovitve Kozjanskega regijskega parka, ki v deželi med mejno reko Sotlo in gozdno planoto Bohor obsega kar 206 kvadratnih kilometrov ali 20.650 hektarjev, v tamkajšnjih petih občinah oziroma 78 naseljih živi okoli 10.700 ljudi.
Največje so Kozje s 738 prebivalci, najmanjša vas so Ortnice s 25, sicer pa je polovica območja parka poraščena z gozdom, ki se ponaša z živahno biotsko pestrostjo.

Zgodba o njegovem nastanku 21. januarja 1981 je posebno zanimiva. Spominski park Trebče je namreč eno prvih zavarovanih območij v Sloveniji, ki je združeval kulturno dediščino in naravne vrednote, hkrati pa je imel seveda tudi politični predznak, saj je v Podsredi na Javerškovi domačiji, od koder je bila njegova mati Marija, in pri svoji teti Ani Kolar v Trebčah svoje otroštvo preživljal nihče drug kot predsednik bivše države Josip Broz - Tito. Po osamosvojitvi smo seveda spremenili pogled, a park je bil ustanovljen, svet pa je zajezdil na valu ekologije, vse bolj se je uveljavljalo ime Kozjanski park in leta 1999 so z zakonom o ohranjanju narave definirali ime in določili status ter upravljavca – javni zavod Kozjanski park.


Biologi so kmalu dokazali, da je Kozjansko biotsko eno najbolj pestrih območij v Sloveniji in Evropi, zato smo kar 70 odstotkov območja vključili v Naturo 2000. Lahko bi kar nekaj časa naštevali adute Kozjanskega parka, a poglejmo, kateri so tisti, zaradi katerih je tako poseben.

Ko se vozimo skozi Kozjanski park, denimo z Bizeljskega proti Podčetrtku, ne bomo ob cesti uzrli niti enega tovarniškega dimnika ali zgradbe, ki bi kazila prečudovito gričevnato pokrajino s pisanimi travniki in sadovnjaki. Na gričih nas pozdravljajo cerkvice, v Olimju starodavni samostan, v Podsredi trg z ohranjenim prangerjem, iz Bistrice ob Sotli se vzpnemo na Svete gore, starodavno romarsko pot. Da ne govorimo o prafari Pilštanj iz leta 1072, kjer obiskovalec dobi občutek, da se je preselil daleč v preteklost. Na Pilštanju so včasih živeli lončarji in kamnoseki, bil pa je poznan daleč naokoli po sušenju drnulj in seveda varjenju drnulovca, ki ga še danes lahko poskusimo.

V nekdanjem peskokopu na Bizeljskem živi čebelar, pisana ptica, ki gnezdi v peščenih rovih. Od tod verjetno ljudem v teh krajih ideja, da so izkopali v pesek rove – repnice, za shranjevanje ozimnice.

In naprej: kmet in umetnik Franc Lupšina iz Hrastja pri Bistrici, ki ustvarja z lesom, je pred leti pri zemeljskih delih našel 15 milijonov let staro kitovo kost. Iz Podsrede nas lepo urejena pešpot po dveh kilometrih in pol hoje pripelje na čudovito dvorišče srednjeveškega gradu Podsreda. Reka Bistrica pa je skozi čas izdolbla kar tri kilometre dolgo sotesko, zagotovo najlepšo v vzhodni Sloveniji.

Ena glavnih posebnosti parka so starodavni visokodebelni travniški sadovnjaki s starimi sortami jablan; mošancelj, krivopecelj, kanada in druge. Nekaj je celo ohranjenih hrušk iz časa Marije Terezije. Danes v drevesnici parka vzgajajo sadike starih sort jablan. Do danes so prepoznali 117 sort jabolk in 57 sort hrušk. V parku lahko občudujemo 66 naravnih vrednot in osem naravnih spomenikov. Poleg omenjenih sadovnjakov so na Vetrniku ohranjeni hribovski suhi travniki, prav tako bogati, kot so bili nekoč, ko še ni bilo intenzivnega kmetovanja.

Lani je prvič po dolgih letih odpadel oktobrski sejem Kozjansko jabolko, verjetno najlepša jesenska prireditev v Sloveniji. Kot nam je povedala Valerija Slemenšek iz parka, tudi za letošnji jubilej pripravljajo bogat program: »A kot vsi v Sloveniji in drugod po svetu čakamo, kdaj bomo lahko začeli delati. Sicer pa smo pred dnevi že razpisali tradicionalne poletne naravoslovne tabore za šolarje, proslavo 40-letnice parka načrtujemo za 21. maja, potem razstave in glasbene večere na gradu, za oktober pa Kozjansko jabolko.«