V Ljubljani našli pogrešanega gospoda: »Ko smo dobili vzorec, ni bilo nobene dileme več« (VIDEO)

V ponedeljek so v Ljubljani mnogi iskali dementnega gospoda, ki je odšel od doma, in se ni vrnil. Svojci so angažirala izurjeno ekipo K9 - Iskanje pogrešanih Slovenija, ki je že mnogokrat pomagala pri iskanju pogrešanih, in tudi tokrat se je izkazalo, da so njihovi psi pomemben člen pri iskalnih akcijah.

»Po Edovih štirih kilometrih in Chillijinih sedmih kilometrih so nam javili, da so gospoda našli na Tivolski. Dobrih tristo metrov smo imeli še do njega. Neskončno smo veseli, da je z gospodom vse v redu, da je doma in neskončno smo ponosni na svoje pse,« so zapisali na facebooku in objavili tudi videoposnetek.

Sabina Piber z ekipe K9 - iskanje pogrešanih Slovenija nam je pojasnila, kako so prišli na sled gospodu, ki so ga svojci iskali domala ves dan. 

»V primeru gospoda iz Ljubljane smo dobili dobre vzorce in za pse ni bilo nobene dileme, koga iščejo in kam je pogrešeni šel.  Iskali smo ga od petih popoldan do enajstih zvečer, pri tem pa sta imela najpomembnejšo vlogo hrvaški ovčar Ed in angleški pointer Chilli. Gospodu smo sledili približno osem kilometrov, prehodili pa okoli osemnajst kilometrov, saj smo morali menjati tudi psa, ki sta zaradi počitka delala izmenično. Akcijo štejemo za uspešno, saj smo bili tik pred ciljem, ko je gospoda vendarle opazil par, ki je takoj poklical domače,« je povedala Sabina Piber.

Pogrešane iščejo s t.i. trail tehniko, kar pomeni, da psi iščejo po sledi, ki jo pogrešani pri hoji pušča za seboj. Pri tej tehniki iskanja sta udeležena pes in njegov vodnik.

»Pes gre na dolgem povodcu po sledi, vodnik mu sledi in pazi nanj. Da pa pes ve, koga išče oziroma po kateri sledi naj gre, mora dobiti čim bolj čist vzorec vonja pogrešanega, kot so osebni predmeti, oblačila, obutev ...,« pravi Piberjeva in poudarja, da 'čisti' vzorec ne pomeni to, da so oblačila oprana, ampak, da se je obleke poleg pogrešanega dotikalo čim manj ljudi oziroma še najbolje, da nihče razen pogrešanega.

Brezplačna pomoč: ljudje ne vedo, da jih lahko pokličejo

Zavod K9 - iskanje pogrešanih Slovenija ni del javne službe, temveč so organizirani kot zavod in so samostojni del mednarodne skupine, ki ima sedež v Nemčiji. Iskanje pogrešanih financirajo sami in so del prostovoljne dejavnosti oziroma brezplačni za vse, ki pomoč potrebujejo.

Ustanoviteljica in vodja združenja K9 - iskanje pogrešanih Slovenija Sabina Piber pravi, da njihov zavod v večini primerov pokličejo svojci pogrešanega, pogosto pa sodelujejo tudi s policijo, kot se je zgodilo v zadnjem primeru pogrešanega gospoda iz Ljubljane.

Najpogosteje prejmejo klic, ko je pogrešan pes ali mačka. »To so pogrešani, za katere nas kličejo vsak dan. Za iskanje pogrešanih ljudi nas kličejo redkeje, saj ljudje niti ne vedo, da nas lahko pokličejo. Dostikrat se zgodi, da nas pokličejo, ko vse ostale tehnike niso uspešne, kar je kar škoda, saj bi imel pogrešani še eno možnost več, da bi ga našli, če bi začeli takoj iskati,« pove Piberjeva. 

Sabina Piber. FOTO: Osebni Arhiv

Iskali že želve, legvana, koze ...

Poleg psov, mačk in ljudi, so v preteklosti iskali tudi že želve, legvana, koze, teleta, krave ... »Njihova skupna lastnost je, da hodijo po tleh in tam puščajo sled«.

Pri iskanju so uspešni, a je tudi nekaj motečih elementov, ki otežujejo iskanje. 

»Pri iskanju je promet zagotovo eden od elementov, ki precej otežuje iskanje v urbanem okolju. Ekipa se umika vozilom, vodnik in ekipa za njim je bolj pozorna na promet, saj nam je varnost psa in ekipe na prvem mestu. Poleg prometa so tu še vremenski pogoji, od katerih je vročina in sopara najbolj problematična. Spuščeni psi, ki bi se družili s psom, ki dela, kar precej ovirajo delo našega psa pri iskanju in ljudje, ki hočejo božati naše pse,  medtem ko delajo ... Moteči dejavniki so, to je nesporno, vendar na treningih pse učimo koncentracije na točno določeno nalogo, da se po taki motnji lahko spet  zberejo in delajo naprej,« pojasnjuje Piberjeva.

V kolikšnem odstotku so uspešni, Piberjeva pravi: »Odstotek je zelo odvisen od tega, kako hitro smo aktivirani. Čim hitreje smo aktivirani, večja je verjetnost, da bomo pogrešanega našli. Seveda so tu razlike med iskanjem ljudi in iskanjem živali, saj imajo živali popolnoma drugačen vzorec gibanja kot ljudje. Seveda se zgodi, da pogrešanega ne najdemo. V večini primerov pa vemo, kaj se je zgodilo ali iz komunikacije s psi sklepamo, kaj se je zgodilo in s tem pomagamo z drugačnimi tehnikami iskanja.« 

V njihovi organizaciji imajo pse zelo različnih pasem in tudi mešančke, saj pasma pri iskanju nima takšne vloge, kot je dejstvo, koliko je pes motiviran za delo in kako dobro komunicirata z vodnikom. »Pomembno je, da vodnik ve, kaj mu pes sporoča, da pozna njegovo razmišljanje in način dela, ter da si medsebojno zaupata.«