V Ljubljani odlična razstava najbolj znanega slikarja slovenskega rodu
V Narodni galeriji v Ljubljani je na ogled edina pregledna stalna razstava del Zorana Mušiča, ki zaobjema različne slikarske tehnike in ki jo je velikodušno omogočila družina umetnikovega brata; večina razstavljenih del namreč prihaja iz bogate zbirke Ljubana, Milade in Vande Mušič. Zdaj je že nekaj časa na ogled nov izbor.
»Tako poskušamo za svetlobo občutljive risbe in grafike, ki so pomemben del umetnikovega ustvarjalnega opusa, obvarovati pred škodljivim predolgim razstavljanjem in v nacionalni zbirki nepoškodovane ohraniti tudi za poznejše rodove. Poleg ohranjanja Mušičeve dediščine je naša naloga tudi, da zbirko dopolnjujemo, nadgrajujemo, proučujemo in predstavljamo javnosti,« so povedali v Narodni galeriji.
Donacije so gradnik vseh kulturnih zbirk galerij in muzejev po Evropi, a nihče še ni Narodni galeriji daroval tako obširne zbirke slik, grafik in risb. Vanda Mušič, nečakinja velikega mojstra, je podarila 56 umetnin, ob tem pa jih je dolgoročno posodila še 40, za krajši čas pa 48. Iz zbirke Narodne galerije je dodanih še sedem Mušičevih del. Izbor razstavljenih umetnin zaradi občutljivosti del na papirju menjajo vsakih nekaj mesecev. Zbirka obsega dela od leta 1935, torej tista, ki jih je Mušič naslikal kmalu po dokončani zagrebški akademiji, pa do leta 1999, ko je ustvaril še zadnje serije.
Podoživljal Dachau
Zoran Mušič se je rodil leta 1909 v Bukovici pri Volčji Dragi, umrl pa leta 2005 v Benetkah. Je najbolj znan slikar slovenskega rodu v 20. stoletju in človek več domovin. Kot slikarski, grafični in risarski mojster je večino svojega zrelega življenja preživel med Benetkami in Parizom. Slikal je predvsem krajine, tihožitja, portrete, dalmatinske osličke in konjičke, drevesa, vedute Benetk, dvojne portrete z ženo Ido in pretresljive starostne avtoportrete. Motive je ves čas navezoval na Kras in tamkajšnje prizore. Prepoznavnost je dosegel s ciklom Nismo poslednji, v katerem je prek lastne izkušnje podoživel prizore iz koncentracijskega taborišča Dachau.
Razstave so mu pripravili v eminentnih razstaviščih Pariza, Dunaja, Benetk, Rima, Barcelone in New Yorka.
Ena največjih umetniških donacij v slovenski zgodovini je tako dobila dom v prenovljenem, najstarejšem delu Narodne galerije, v Narodnem domu. Štipendija Narodne galerije, ki je leta 1935 omogočila Mušiču študijski obisk Španije, je osem desetletij pozneje rodila tisočeren sad. Na stalni razstavi se oljem, akrilom, gvašem, grafikam in raznovrstnim risarskim tehnikam pridružuje tudi poskusno tkanje tapiserije, ki jo je Mušič zasnoval za čezoceansko ladjo Augustus.
»Zamisel za poklon del Zorana Mušiča, brata mojega očeta Ljubana, Narodni galeriji in s tem slovenski javnosti je nastala predvsem v želji, da bi v teh tako materialističnih časih prinesla med vse nas neko spodbudo – nekaj lepega in duhovnega …« je v katalogu zapisala Vanda Mušič. »Mnogo njegovih del ostaja v tujini, kjer je živel in delal, in Slovenci smo lahko veseli, saj hranijo dela našega rojaka po najznamenitejših muzejih in v največjih hramih umetnosti, pa tudi v mnogih zasebnih zbirkah po vsem svetu – in seveda tudi pri nas. Zame je to sicer težka ločitev, saj te slike predstavljajo del mojega življenja in intimen spomin na moje najdražje. Umetnine iz družinske zbirke torej poklanjam v imenu svoje družine Narodni galeriji in vsem Slovencem. V nadaljnjo skrbno hrambo, v spomin in kot prispevek k našemu narodnemu ponosu.«
Od New Yorka do Pariza
Razstave so mu pripravili v eminentnih razstaviščih Pariza, Dunaja, Benetk, Rima, Barcelone in New Yorka. Njegova dela najdemo v zbirkah velikih muzejev sveta, od pariškega Louvra, galerije Tate, Metropolitanskega muzeja v New Yorku do Vatikanskih muzejev. Še vedno je priljubljen tudi med zbiratelji. Odlične zbirke njegovih umetnin imajo zasebniki v tujini in v Sloveniji, največji sta v Trstu in Ljubljani. Več zbirk je v severni Italiji, Švici in Belgiji.
»V tokratni postavitvi je na ogled za svetlobo posebej občutljiv akvarel Most Rialto, ki smo ga vključili v prvo postavitev stalne zbirke v Narodni galeriji, pozneje pa posodili na pregledno razstavo v Muzej Leopold na Dunaju. Nastal je v seriji barvnih akvarelov beneških vedut, ki jih je Zoran Mušič naslikal v letih 1947–1949, ko se je po dramatični izkušnji dachauskega interniranca vrnil v Benetke. Z zanj nenavadno živim koloritom je slikal beneške kanale, barke in mestne vedute v tehniki akvarela. To so na videz skromni eksperimentalni akvareli, v katerih se sprašuje, ali še zna uporabljati barve, kot bi preverjal, ali njegova slikarska roka še sledi občutju.
Vsak dan je naslikal novo videnje mestne vedute. Robove podob je okrasil z naslikanimi okvirji, ki delujejo kot varovala krhke notranjosti. Tehnika akvarela mu je pomagala doseči vtis prosojne vizije beneških kanalov. Na veduti Mostu Rialto lahko na terasi lokala ob kanalu prepoznamo tudi slikarjev avtoportret,« so sklenili v Narodni galeriji.
