V Ljubljanici naleteli na dve izjemni odkritji

Reka Ljubljanica, ki so jo leta 2003 razglasili za kulturni spomenik državnega pomena, je z obsežnim kraškim in barjanskim porečjem ter številnimi arheološkimi najdbami ena od svetovnih znamenitosti.
Ob Unescovem izjemnem priznanju za projekt Ljubljanica smo se odpravili na Vrhniko, v razstavišče Moja Ljubljanica, kjer nas je pričakala Irena Šinkovec, kustosinja za prazgodovino v Mestnem muzeju, ki je strokovno vodila projekt.

»Za našo državo je to izjemno priznanje, še posebno ker imajo taka priznanja zgolj pomorske velesile Španija, Francija, Portugalska in Mehika,« je povedala Šinkovčeva.

»Z Ljubljanico pa smo prvi, ki nam je uspelo s celinsko vodo pridobiti ta znak. Dobili smo ga za štiri leta – lahko se podaljšuje – predvsem zaradi celovitosti projekta. Izvedli smo podvodne arheološke raziskave in zaščitili brežine, torej gre bolj za zaščito spomenika. Na drugi strani smo vzpostavili nekatere nove znanstvene metode, saj smo vzpostavili depozitorij za moker les in poskrbeli za aktivno konzervacijo deblaka, ki smo ga potegnili iz Ljubljanice – to dela Restavratorski center – in kot zaključek celotnega projekta uredili razstavišče Moja Ljubljanica. Deblak bodo s konzervacije na že pripravljeno mesto v razstavišču postavili čez približno dve leti, že nekaj časa pa je na ogled več kot 300 arheoloških najdb iz zbirke družine Potočnik.«

Sogovornico vprašamo o najnovejših najdbah, ki so bile že do zdaj več kot izjemne. »V Ljubljanici trenutno zgolj spremljamo najnovejša odkritja, na Livadi pa smo morali opraviti pregled terena zaradi priprave ustreznih prostorskih načrtov,« je povedala.

»Res pa je, da smo naleteli na dve izjemni odkritji, saj nas v Ljubljanici čakata dve pomembni ladji. Eno smo odkrili prav tam, kjer smo pred leti naleteli na deblak s konca 2. stoletja pred našim štetjem. Sodeč po prvih odkritjih gre za tip šivane ladje, ki bi bila lahko dolga več kot 30 m. Gre za zelo redek primer tovrstne ladje in nas zelo zanima. Gre za italsko tradicijo, v resnici je to mlajša železna doba. V tem času so Vrhniko poseljevali Kelti. To je sredozemski tip ladje, kar bi pomenilo, da gre za najdbo iz obdobja pred zasedbo Rimljanov. Lahko bi celo domnevali, da je bila na tem območju neke vrste ladjedelnica, lahko pa bi bilo tudi pokopališče ladij. To je vsekakor območje, ki si ga želimo raziskati.«

Druga ladja iz bukovega lesa je v zelo slabem stanju in je zarita v brežino. »Gre za osem metrov dolgo rimsko ladjo, ki jo bomo zaenkrat ohranili na kraju najdbe, smo jo pa zaščitili z vrečami s peskom. Ne vemo prav dobro, ali gre za celo ladjo ali zgolj za razbitino. Tudi to resno spremljamo, hkrati pa jo ohranjamo za bodoče generacije. Vsega ne moremo dvigniti iz vode, čeprav znanstvena radovednost ostaja. Težava je predvsem v ohranjanju takih najdb.«

Odpravili smo se še k petim ribnikom na Verdu, tik ob strugi Ljubljanice. Nastali so po opustitvi glinokopov nekdanje Kotnikove opekarne. V bližini, v strugi Ljubljanice, so med arheološkimi izkopavanji leta 2009 našli leseno ost sulice iz tise iz starejše kamene dobe (38.000–45.000 let). Po doslej znanih podatkih gre za prvo tovrstno najdbo na svetu.

Strokovnjaki Zavoda za podvodno arheologijo so v enem od ribnikov na Verdu prav v petek, ob začetku Dnevov evropske kulturne dediščine, pregledali stanje v depozitoriju lesa z najdišč, kjer se ohranja moker les. »Depozitorij je v bistvu podvodno skladišče, saj je lesene arheološke najdbe težko ohranjati v skladiščih na kopnem,« je povedal potapljač in arheolog David Badovinac, ki vse najdbe skrbno fotografira. »Na suhem bi les zelo hitro propadel, take najdbe bi bile kmalu brez kakršne koli vrednosti. Prav zato so se v Mestnem muzeju Ljubljana pred leti odločili, da bi tovrstne lesene najdbe hranili v vodi in jih tako shranili za bodoče predstavitve ali znanstvene raziskave.«

Ko les iztrgamo iz nekega naravnega okolja ali vode, začne propadati. »Ta neustavljivi proces razgradnje je zelo hiter, še posebno če se hitro suši,« je razložil arheolog Rene Masaryk iz Skupine Stik.


»Ena od možnosti je konzervacija lesa, a to je zelo dolgotrajen in drag postopek. Druga možnost je hramba v vodi, prav tako v naravnem okolju, ki je zelo podobno okolju, iz katerega so arheologi iztrgali določeno najdbo. Tako so se odločili za ribnike na Verdu, ki zagotavljajo neko varno okolje. Trenutno v vodi hranimo posamezne kose lesa iz različnih najdišč iz Ljubljane in delno iz Slovenije. Ugotovili bomo, kakšen je njihov morebitni razkroj oziroma kakšno je dejansko ohranjanje lesa. Na podlagi rezultatov bomo vedeli, ali je tak način hrambe smiseln. Morda bi lahko kdaj pripravili celo podvodno razstavo arheoloških najdb, ki bi si jo lahko navdušeni potapljači ogledali skupaj z vodniki za arheologijo.«