V lovu za vojaškimi znamkami

LJUBLJANA – V Dijaškem domu na Taboru v Ljubljani so minulo soboto izpeljali še zadnje letošnje mednarodno srečanje filatelistov. Pripravlja ga Filatelistično društvo Ljubljana, ki je eno največjih in najbolj delavnih društev znotraj Filatelistične zveze Slovenije. V Sloveniji deluje kar 26 filatelističnih društev, od piranskega na jugozahodu države do lendavskega na severovzhodu.
»Vsako leto pripravimo štiri uspešna in odmevna mednarodna srečanja na Taboru, letos so bila 17. februarja, 12. maja, 6. oktobra in 8. decembra,« je povedal tajnik ljubljanskega društva Veselko Guštin. »Društvo sodeluje tudi na Collecti, naši člani pa razstavljajo na raznih mednarodnih razstavah v Evropi, kot so Balkanfila, Alpe-Jadran fila in Mulilaterala, ter po vsem svetu pod okriljem evropske (FEPA) in svetovne filatelistične zveze (FIP). Vsako leto izdamo Filatelistični zbornik. Ob srečanjih izide tudi Filatelistični vestnik, ki prinaša vrsto koristnih informacij. V prostorih na Pržanjski 10 d ima društvo tudi bogato knjižnico.«

Tudi iz tujine

Na letošnje zadnje mednarodno srečanje filatelistov je prišlo okoli 30 prodajalcev. Ponudili so predvsem znamke, potovane pisemske ovojnice, to je poštno zgodovino, dopisnice, dokumente, razglednice, knjige, kataloge, prospekte, reprodukcije slik, fotografije, filatelistični pribor in še kaj. Razveseljivo je, da je sodelovanje brezplačno in tudi vstopnine za obiskovalce ni. To je eno največjih srečanj v Sloveniji, ki se ga udeležujejo prodajalci tako iz Slovenije kot Hrvaške pa tudi iz Italije in Avstrije.

In kaj zanima zbiralce? »Prodajalci in obiskovalci najbolj iščejo manjkajoče razglednice, znamke po tematiki, na primer tehniko, kemijo, šport, rastline, živali in drugo, včasih se kupi ali proda celotna zbirka znamk ali ovojnic,« pravi Guštin. »Žal je bila kultura zbiranja pri nas nekoliko drugačna kot drugod, ljubitelji so največ zbirali znamke kar vseh držav, morda razglednice domačih krajev. Običajna pisma ali dopisnice pa so uničevali, tako da se je z njih rezalo znamke. Tega večinoma ni več, škoda pa je bila storjena: uničevala se je kulturna pisemska dediščina. Na primer: če je posamezna znamka vredna en evro, je lahko na celem pismu 10, 100 ali več evrov.«

Iskani verigarji

Vroče žemljice so zbirke Vuja (Vojaške uprave jugoslovanske armade) v coni B Slovenskega primorja in Istre, dodaja Guštin: »Cene teh potovanih ovojnic ali dopisnic gredo že krepko čez 100 evrov. Še bolj so iskane ovojnice iz cone A, predvsem naših krajev, kot so Bovec, Kobarid, Kojsko, Sežana, Škofije in drugi. Seveda je zanimiva tudi zasedba Ljubljanske pokrajine, tako stara pisma, dopisnice kot znamke. Pa ne pozabimo verigarjev, prvih slovenskih znamk, predvsem na pismih z visokimi nazivnimi vrednostmi. Tu naj omenim, da so zelo iskani verigarji z zasedene avstrijske Koroške in Štajerske.«

Prav verigarji, ki bodo v letu 2019 slavili svojo stoletnico, so zanimivi za številne zbiratelje. Edo Bremec nam je pokazal nekaj lepih primerkov, nalepljenih na stare razglednice. »Prihajam iz Kamnika, kjer je bil rojen slikar Ivan Vavpotič, oče znamenitih verigarjev. Tudi po sto letih so izjemno zanimivi za zbiralce, še toliko bolj zaradi jubileja v novem letu. Prav v Kamniku bo prihodnje leto velika mednarodna filatelistična razstava Slovenija 2019.«

Znamke, imenovane verigarji, je zasnovala poštna uprava v Ljubljani v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov, izšle pa so že v obdobju Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Uporabljali so jih na ozemlju Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Vojvodine in primorskega dela Črne gore, v času zasedb tudi na Koroškem.

»Znamke je ustvaril akademski slikar Ivan Vavpotič, najverjetneje v novembru in decembru 1918, izšle pa so prve dni januarja 1919,« piše Igor Pirc v Biltenu Pošte Slovenije, ki je pred kratkim izdala znamko za 0,43 evra s podobo slikarja in verigarja. »Vrednosti od tri do 40 kron so imele lik sužnja, ki trga verige, kar je znamkam dalo ime. Gre za skupek izdaj, tiskanih v dveh tiskarskih tehnikah, najprej v kamnotisku, pozneje pa v knjigotisku. Poleg rednih znamk so bile izdane portovne in časopisne znamke, ki so jih, nekoliko pozno, pretiskali tudi s propagandnim namenom ob plebiscitu za Koroško.«