Poglejte, kako so v Metliki zavirali kolo kot nekdaj (FOTO)
»Vuzem je pravi praznik, praznik naše skupine, kraja in ljudi, sploh ob zavedanju, da smo znali ohraniti starodavno tradicijo in jo tudi nadaljujemo, običaj pa so ljudje vzeli za svojega, kar počastijo z lepim obiskom,« pravi Stane Križ, strokovni vodja metliških folkloristov, ki se v belo narodno nošo na velikonočni ponedeljek odene zadnjih 47 let, prvič se je pri svojih dvajsetih, ko je bil med pobudniki, da obudijo in ohranijo običaj prednikov.
Možje in žene v belem
Tudi letos je bilo torej v Metliki na velikonočni ponedeljek veselo, pravzaprav veličastno in upanja polno, sploh ob pogledu na ubrano petje in ples mož in žena, odetih v bele noše, ki so, tako kot bele breze, simbol Bele krajine. Znova se je plesalo po starih običajih, za kar že desetletja skrbijo člani Metliške folklorne skupine Ivan Navratil, ki združuje tako folkloriste kot tamburaše.
Kdaj natančno se je metliško obredje, imenovano vuzem ali zaviranje kola, začelo plesati, ni znano. Ta metliški običaj se pleše brez glasbene spremljave, plesalcem daje ritem pesem, ki jo sami prepevajo. Metliško kolo in druge igre metliškega obredja je someščan ter zapisovalec ljudskih šeg in navad Ivan Navratil že leta 1849 omenil v Vedežu, leta 1888 pa jih je opisal v Ljubljanskem zvonu, to pomeni, da začetki obredja segajo vsaj v drugo polovico 19. stoletja, po izvoru pa je izročilo nedvomno starejše in spada v najstarejšo plast slovenskega plesnega izročila.
Do druge svetovne vojne oziroma do prepovedi zaradi takratnih političnih razmer v državi leta 1948 so Metličani vsako leto plesali na Pungartu, travniku oziroma grajskem sadovnjaku pri cerkvici sv. Martina, od leta 1992 pa na Trgu svobode. Ples vključuje šest iger; kolo, must, rešetca, robčeca, petelinji boj in turn.
»Gre pa prav gotovo za najstarejši splet plesov, pesmi in iger na Slovenskem, ki je bil leta 2013 vpisan v register nesnovne kulturne dediščine, od leta 2018 pa je razglašen za nesnovno dediščino državnega pomena,« ponosno pove Janez Stopar, predsednik Metliške folklorne skupine Ivan Navratil.
Glas Bele krajine na tuje
Navratilovci so leta 2016 praznovali 40 let društva in 80-letnico organizirane folklorne dejavnosti v Metliki, praznovanje velikonočnega ponedeljka pa štejejo kar za praznik svoje folklorne skupine, čeprav so aktivni tudi ob drugih priložnostih, in to ne le doma, ampak tudi širše, celo v tujino so ponesli glas Bele krajine. In Stopar je zadovoljen, da njihov velikonočni ples ni zamrl niti v času korone.
Ta metliški običaj se pleše brez glasbene spremljave, plesalcem daje ritem pesem, ki jo sami prepevajo.
Pred dvema letoma plesalci sicer niso zavzeli starega srednjeveškega mestnega jedra, ampak so plesali v krogu svojih družin na domačem pragu, a kljub temu sočasno. Ob treh popoldne se je s hriba nad Metliko, ki mu domačini pravijo Veselica, zaslišal zvočni posnetek, segel je po vsem mestu, Metličani, člani Metliške folklorne skupine Ivan Navratil, so zapeli in zaplesali v nošah pred svojim domom. Tradicijo so nadaljevali tudi lani.
»Lani sem si na velikonočni ponedeljek rekel, da si že 30 let na ta dan nadenem nošo, in sem si jo tudi tisti dan, ter se odpravil v Metliko. Tako spontano se nas je zbralo 25 in so popevali na varni razdalji, seveda z maskami na obrazu,« se nasmehne Stopar.
Prav gotovo gre za najstarejši splet plesov, pesmi in iger na Slovenskem, leta 2013 je bil vpisan v register nesnovne kulturne dediščine.
Letošnji vuzem je bil zavoljo odpravljenih covidnih ukrepov toliko bolj upanja in veselja poln. Na Trgu svobode se je zbralo kakšnih 700 ali 800 ljudi, ki so uživali v petju in plesu, navratilovci pa so tokrat v goste povabili članice in člane Mestne godbe Metlika in Kresnice iz Adlešičev. Prireditev si je ogledal celo predsednik države Borut Pahor, ki se je, tako kot obiskovalci, ob koncu pridružil dolgi kači plesalcev.
