V metroju so z nje potrgali ves nakit (FOTO)
Amerika. Vrvež na podzemni, telesa, stiskajoč se tesno drugo ob drugem. Pot drsi izpod vlažnih prstov, ki se krčevito oprijemajo ročaja. Eva Breznikar, ki so jo umetniška žilica, ustvarjalni zanos in sla po znanju pognali prek Atlantika, je na metroju objekt poželenja. Roka, ki jo krasi navijalka, njena izvirna zapestnica, priteguje poglede. Pa ekstravagantni uhani, ki se lahkotno pozibavajo v ušesnih mečicah, na slokih prstih jemljejo dih osupljivi prstani in verižica se nežno potresava okoli vratu.
Glasovi, ljudje in njihove roke so vse bližje. Excuse me, how many for the bracelet? (Oprostite, koliko stane zapestnica?) Niz vprašalnic ne pojenja, ljudje z vseh vetrov, nagneteni v drveči pločevinki, bi Evo radi dobesedno slekli. Pokupili z nje vse dodatke, ki jih je drobna Slovenka prinesla v njihov svet. Zgodilo se je prvič, Eva je še skromno umaknila pogled, potem drugič, tretjič ... in ko so z nje trgali kose že desetič, je padla odločitev, »da mogoče lahko poskusim tudi v Sloveniji. Pa četudi delam samo s tujino. Tujina mi je nekako dala manjkajoči pogum, ki mi ga naše okolje ne more dati, ker smo premajhni in se premalo cenimo. Mi cenimo naše umetnike šele, ko jim uspe, primarne vzpodbude pa ni,« umetnica svoje obrti, ki jo je izumila in jo nadgrajuje že enajsto leto, v svojem ličnem butiku EvilEve sredi Ljubljane, na Trubarjevi cesti, ki je trgovinica, mini delavnica in galerija v enem, preskakuje stereotipe, s katerimi je posuta njena poklicna pot.
Rokodelka z dvema faksoma
»Nisi naredila dveh fakultet, da boš prodajala na stojnici. A te ni škoda?! Ne misli si, da bo to šlo. Takšne in podobne stavke sem poslušala prva leta in so me začeli motiti. Ne poznam kulture, ki bi bila tako prežeta z dvomi!« Potem pa so udarile nagrade, manjše in večje, ki so ji dale potrditev, naj korak še bolj strumno naravna v smeri svojih želja. Mejnik je postavila v Milanu, na največjem rokodelskem sejmu na svetu. »Sploh me ni bilo na stojnici, in ko sem se vrnila, sta moji prijateljici v rokah držali veliko plaketo. Kar nisem mogla dojeti. Bila sem zelo vesela, ker sem se vse dotlej borila z notranjimi glasovi, ki so jih krepili glasovi iz okolice, naj odneham. Zato mi je nagrada lepo pobožala dušo. Pri meni so se začeli ustavljati tudi ljudje, ki se prej ne bi ustavljali v taki trgovini. Uvideli so, da ne delam stvari le za heavymetalce in alternativno sceno, ampak tudi za zelo elegantne gospe,« je svoj mali kozmos, prežet z usnjem in mehkimi materiali, ki božajo kožo, z njo dihajo in jo polnijo s toplino, razgrnila pred Slovenijo. V kakovostni grozd slovenskih ustvarjalcev jo je povzdignil tudi ljubljanski znak kakovosti. Prejela ga je že dvakrat! »Vsake nagrade se razveselim. Za slovenske rokodelce je to zelo pomembna stvar. Slovenske umetnosti se od pamtiveka drži predznak, da če si umetnik in prodajaš na stojnici, moraš biti reven. Kar pa ne drži.
11. leto že osuplja domači in svetovni oblikovalski svet.
Dokaz za to so številni umetniki, Alan Hranitelj, Oskar Kogoj in še bi lahko naštevala. Mladim ustvarjalcem slovenska miselnost zelo jemlje voljo, sploh zaradi nespodbudnih komentarjev ob začetku poti. Mladi ustvarjalci, ki prihajajo v moj butik, me sprašujejo, kako sem zdržala sama. In vsakemu odvrnem: 'Ne poslušaj nikogar.' Če potrebuješ odvetniški nasvet, poslušaj odvetnika, če rabiš medicinski nasvet, pojdi k zdravniku. In ne obratno. Veseli me, da jih vsako leto pride več na klepet.« Ne le umetnica, Eva tudi sicer stopa iz okvirov. Za šivalnim strojem je ne boste videli s kupom skic in mer. Ne, roke kar same urežejo po plahti usnja, prsti prepletejo trakove, prilepijo plast na plast, se poigrajo z barvami in materiali.
»Delam brez skic, krojev in načrta. Črpam iz neba. Nekoč mi je Tokac (glasbenik, skupina Dan D) rekel, da lovi besede iz zraka. Zdi se mi, da to velja tudi zame. Lovim iz zraka in hipno. V glavi vidim izdelek in potem ga izdelujem, dokler se podoba iz glave ne sklada s podobo na mizi. Končano je takrat, ko se obe zložita. Muzo imaš ali je pa nimaš. Na silo je ne moreš zbuditi,« je skozi leta samoizpraševanja dognala Eva, ki jo je okoli vratu najbolj stiskala bojazen, če se bo nemara izpela. Kje pa! Nebo je njena domišljija. Idejam, ki prhutajo iz njene glave, prsti ne sledijo. Marsikatera kreacija zato obleži v možganski hemisferi. »Da ne utegnem realizirati vseh svojih idej, jemljem kot plus, dober znak, da ne stagniram.«
Tekma s kitajsko robo
Vsega se je naučila sama. Preizkusila na sebi in svojih prijateljih. Uporabnost in udobje postavlja na piedestal svoje rokodelske obrti, ki je že našla pot do bodočih oblikovalcev, srednješolcev, ki v njeni delavnici vpijajo praktično znanje, ki jim ga šolski sistem ne more posredovati, »ker jaz izhajam iz neštetih preizkusov, testiranj,« navrže mimogrede, ko si okoli vratu ovije enega od svojih edinstvenih šalov, ki je lahko modni dodatek, zaščita pred vetrom na motorju ali grelnik na smučišču. »Več ko delam, bolj se mi odpira vesolje idej,« ki jih rade volje deli z vsakim, ki prestopi vrata njenega čarobnega kvartirja. K sebi povabi take, ki si njene izdelke samo ogledujejo, pa jim v mali umetniški galeriji zavrti čas nazaj. »Lahko si pogledajo stare šiviljske stroje, kako delujejo. Tudi otrokom z dolžnostjo do slovenske kulturne dediščine razkažem, kako deluje star pisalni stroj, pa starinski telefon z žico, staro televizijo, ogromno škatlo z vsemi žičkami, tuljavami in vijaki. Sem del tistih, ki se čutijo odgovorne za to, da tradicija ne izumre. Moj butik ni samo prodajni prostor, ampak je tudi mesto srečevanj za tiste, ki imajo radi kulturo.«
Jaz cen nisem zvišala in jih tudi ne bom!
Trgovina je obveznost, ne nazadnje jo, kot vsakega malega obrtnika, država duši z mačehovsko birokracijo in togostjo uradniških srajc, ki paragrafe berejo po črki, ne pa z mislijo na človeka. Marsikomu, ki hodi za srcem, se žene za svojo strastjo, razum ob vseh pravilnikih in uzancah ter inšpekcijskih nesmislih trči ob zid in klavrno konča. Bolje uvoziti 1000 enakih cenenih majic iz Kitajske kot pa izdelati prav toliko unikatov. Veliki trgovski koncerni so na papirju izenačeni z domačimi malimi obrtniki, razlika pa je v tem, da mora Eva vsakega izmed tisoč izvirnih kosov popisati, velikani pa le enega. V boju z mlini na veter še ni potrošila vsega naboja; ne nazadnje, odkrito pohvali, ji občina Ljubljana z županom Zoranom Jankovićem vedno iskreno prisluhne, »župan pa, ki podpira male rokodelce, na stojnici vedno kupi najdražjo zapestnico«. Čeprav je na dolgi ulici njena prodajalna ena izmed redkih, ki še niso v rokah tuje franšize. »Polovico časa mi poberejo birokratske stvari,« zavzdihne v zavedanju, da je pred njo še ena izmed noči, ko bo urejala papirje, potem ko je od jutra sklonjena hitela ustvarjati za šivalnim strojem. Njen dan je tako razpotegnjen od jutra do noči, kljub temu da njene izdelke nosijo Guns N' Roses pa Doug Aldrich iz legendarnih zasedb Whitesnake in Dead Daisies, Pantera, navdušila je Lennyja Kravitza. Pot do nje so našli sami, svojih izdelkov jim ni nikoli pošiljala zastonj. Dobesedno so jo sneli s ceste. Krivi pa so bili njeni unikatni čevlji. »V Ameriki me je ustavil umetnik, ki za Guns N' Roses izdeluje kitare po naročilu, in me vprašal, kdo mi jih je naredil. Vse drugo je zgodovina.« Obutev je, razumljivo, dodelala sama. In tako je za Gunse iz Slovenije odpotoval prvi pas za kitaro, zavoljo katerega so si zvezdniki skočili v lase. Kaj je Eva hotela drugega, kot da jih izdela še več. Vsakega edinstvenega. Po tujih zvezdah so jo spoznale tudi domače, Big Foot Mama, Vlado Kreslin, Perpetuum Jazzile.
»Ko mi pustijo proste roke, naredim najboljše. Ker vedno delam na človeka in ne tistega, kar je meni všeč. Izhajam iz človeka – kot v glasbi. Če ti nekaj ne pristaja, pa bi vseeno kupil, ne bom prodala za vsako ceno. Zaupam svoji presoji in vem, kaj nekomu pristaja. Največ sem se naučila od Leonarda da Vincija, ki je moj največji učitelj. Vodi me njegov genialni zlati rez in sem ponosna, da ne izdelujem samo zaradi prodaje. Pomembnejša sta prenos energije in zadovoljstvo, ki ga dobiva obe s stranko,« sta kljub mladosti Evina modrost in življenjski credo obrušena kot diamant. Eva je svoj dragulj obrusila v zapestnici navijalki, unikatnem kosu, ki se poda vsaki dami, in jo ima še danes v ponudbi. »To je artikel, ki ima vsa leta isto ceno in jo bo obdržal. Jaz cen nisem zvišala in jih tudi ne bom!«
