V onstranstvo je šla z zlatim nakitom

Zlati in stekleni nakit po dragocenosti bistveno presega opremo ne samo drugih grobov, temveč se najdba uvršča med pet najbogatejših pokopov tega poznorimskega pokopališkega kompleksa. O pokojnici žal ne vemo veliko: visoka je bila 115 cm, stara okrog 6 let, nakit, ki ga je ob pokopu nosila na sebi, pa priča, da je izhajala iz premožnejše emonske družine. Razstava bo na ogled do 3. februarja 2019,« so povedali v mestnem muzeju.

Kdo je bila deklica, ki so jo v onstranstvo pospremili z dragocenimi kosi nakita? »Uporaba ekskluzivnega pokopa v sarkofagu, ki ga lahko datiramo v drugo tretjino 4. stoletja, in dragocenost pridatkov nedvomno kažeta, da je deklica izvirala iz statusno in ekonomsko izpostavljene družine. Glede na izbiro kraja za pokopavanje svojcev je morda pripadala emonski zgodnjekrščanski skupnosti,« pojasnijo v muzeju.

Kljub razmeroma slabi ohranjenosti skeleta je iz razporeditve predmetov glede na položaj kosti razvidno, da je pokojnica nakit nosila na sebi.
Grobni inventar, ki po dragocenosti bistveno presega opremo ne samo drugih otroških grobov, temveč se uvršča med pet najbogatejših pokopov te nekropole, sestavljajo: zlat prstan z zelenim apatitom, vstavljenim v ležišče s kvadratnim okovom, ki ga na obeh straneh spremljata razširitvi, modelirani v obliko cvetne čaše oziroma listov, manjša zlata ovratna verižica, ki jo sestavljajo iz žice izdelani členi s krajnima zankama, vdetima v zanke sosednjih členov, ter kvačica in pripadajoča pentlja, obe okrašeni s trikotno oblikovano pločevinasto ploščico z narezanim robom, masivna zlata zapestnica s spiralasto profiliranim obročem okroglega preseka iz navite žice ter enakomerno tanjšajočima se koncema z zavozlanima zaključkoma, prečno narebrena zapestnica iz skoraj popolnoma črnega stekla z masivnim presekom v obliki črke D; rebra so dodatno modelirana v majhne bradavice.


Kaj danes vemo o otroštvu v obdobju Rima in Emone? Obstajala je visoka smrtnost otrok. Otroštvo in mladost veljata za nemiren čas zdravstvenih zapletov in težav; odraslost je želena čim prej. Močan poudarek je bil na očetovi avtoriteti, dobro vzgojen otrok je denimo svojega očeta naslavljal z gospod. Biološko nasledstvo ni bilo toliko pomembno kot ime družine, posvojitve niso bile redke.


Približno osem dni po rojstvu je otrok dobil verižico z obeskom, bullo, ki odganja zle duhove. Ob praznovanju dečkove zrelosti, okoli njegovega 15. leta, je to bullo odložil in oblekel togo, torej obleko odraslega moža. Dečki in deklice iz premožnih družin so v šolo hodili do 12. leta; premožnejši so imeli svojega učitelja. Pozneje so se deklice poročile, dečki pa so se lahko še dodatno šolali in se poročali starejši, običajno okrog 17. leta.