V opomin na grozote: da je čez 50 let ne bi bilo več (FOTO)
Vsem nam je zelo dobro (po)znano, kaj so človekove pravice. To so pravice vseh ljudi. Zapisane v Splošni deklaraciji človekovih pravic, v različnih mednarodnih aktih, tudi konvencijah … pa pravnih aktih posameznih držav, kot del neke ustavne državne ureditve.
V opomin njihovi pomembnosti zaznamujemo celo svetovni dan človekovih pravic, 10. decembra, na dan, ko je bila leta 1948 podpisana splošna deklaracija. In četudi so še tako jasno določene, večkrat zapisane in z zakoni podkrepljene, pa žal še danes ne mine dan, ko ne bi tako ali drugače zasledili ali poročali o kršenju človekovih pravic. Kar s težkim srcem si je predstavljati, kaj vse se je šele dogajalo v preteklosti.
Kot opomin na grozote
V opomin na grozote, ki so se dogajale v preteklosti, in kot želja, da takšne razstave čez 50 ali 70 let ne bi obstajale več, je v Muzeju narodne osvoboditve Maribor (MNOM) v torek potekalo odprtje razstave z naslovom Ste me hoteli videti strto?, Muzej človekovih pravic. Razstava, podkrepljena z besedili, fotografijami in predmeti ter tudi avdio- in videoposnetki, prikazuje, na kakšen način so bile človekove pravice, sicer določene v Splošni deklaraciji človekovih pravic, v različnih obdobjih 20. stoletja ljudem odvzete oziroma kršene. Hkrati je namenjena opominjanju, da pravice in svoboščine za dobro človeka žal tudi v moderni družbi niso samoumevne. Odprl jo je ustavni sodnik Rajko Knez.
Pravilno je, da se na to opozarja, pravilno je, da se spominjamo preteklosti, da nas te izkušnje spremljajo, da si postavimo vprašanja, kako naj kot družba delujemo.
»To sporočilo razstave, da so človekove pravice lahko tudi krhke, da se lahko z danes na jutri situacija močno spremeni in da mlade generacije, ki se še niso soočile s težavami, ki jih poznamo danes v naši soseščini, dobijo ta občutek, da je bilo ne tako davno neko drugo obdobje za posameznika nemirno, nevarno, z neko nepredvidljivostjo, da se to lahko ponovi, čeravno smo vsi upali, da se ne bo. Pravilno je, da se na to opozarja, pravilno je, da se spominjamo preteklosti, da nas te izkušnje spremljajo, da si postavimo vprašanja, kako naj kot družba delujemo, da bomo bolj humani od te pretekle, da pokažemo tudi na odnos do tistega, kar se je zgodilo … vse to ta razstava lepo pokaže,« je povzel Rajko Knez.
Dela 20 avtorjev
Vidimo lahko združeno delo dvajsetih avtorjev iz slovenskih in hrvaških kulturnih in izobraževalnih ustanov ter društev. Idejna zasnova za razstavo in koordiniranje sta delo dr. Aleksandre Berberih-Slana. Avtorji besedil navajajo posamezne člene deklaracije in predstavljajo ter hkrati obiskovalcem približajo kršitve pravic in osebne zgodbe ljudi, ki so jih doživeli. V prikazu časa pred drugo svetovno vojno prek zgodbe spoznamo vmešavanje javnosti v zasebno življenje in odločitve posameznika. V obdobju med drugo svetovno vojno so bile ljudem med drugimi kršene pravice do uporabe maternega jezika in do samoodločanja, kateri vojski ali politični organizaciji se bodo priključili. Prav tako prikazuje ljudi, ki so bili zaradi želje po ohranitvi maternega jezika ustreljeni kot talci. Vsi se tudi zavedamo, da obdobje druge svetovne vojne ni prizanašalo niti otrokom.
Čeprav je bila Splošna deklaracija človekovih pravic podpisana šele po drugi svetovni vojni, njihovo kršenje ni nov pojav v družbi. Številni slovenski muzeji, med njimi prvi prav Muzej narodne osvoboditve Maribor, bodo predstavili zgodbe o kršenju človekovih pravic v Sloveniji v 20. stoletju. Razstava Ste me hoteli videti strto?, Muzej človekovih pravic bo odprta in na ogled do jeseni tega leta, potem pa se bo kot premična selila po muzejih, ki so sodelovali pri pripravi.
V obdobju med drugo svetovno vojno so bile ljudem med drugimi kršene pravice do uporabe maternega jezika in do samoodločanja.
Tako kot vse druge, ki se bodo letos še zvrstile v prostorih muzeja, je posvečena zaznamovanju 65-letnice delovanja Muzeja narodne osvoboditve Maribor.
