OCENJEVANJE
V Rimu zmagal kraški brinjevec
Na ocenjevanju žganja, likerjev in sokov na kmetiji Raztresen so ocenili 44 vzorcev.
Odpri galerijo
Pokušanje žganj in likerjev je zahtevna reč FOTO: Boris Grabrijan
Sadjarsko društvo Bele krajine (SDBK) je v sodelovanju z društvom Rim lan, Javnim zavodom Krajinski park Kolpa in Čebelarsko zvezo Bele krajine že šestnajstič zapored organiziralo ocenjevanje domačih sokov in žganj. Gre za poseben dogodek, ki ga vsako pomlad tradicionalno pripravijo na kmetiji Raztresen v vasi Rim ob Kolpi, kakih 10 kilometrov vzhodno od Črnomlja.
Kot nam je povedal Bore Raztresen, je tradicionalno ocenjevanje žganj in sokov na njihovi turistično-nastanitveni kmetiji del njihove zgodbe, ki jo ustvarjajo že štirideset let. V zadnjem času se posvečajo gostom, ki želijo imeti nekaj dni mir, zato organizirajo raznolike delavnice, sicer pa je kmetija poznana po proizvodnji lanu in izdelavi lanenega platna.
»Letos smo ocenili 44 vzorcev, 14 je bilo sokov, 13 sadnih žganj in 17 likerjev.«
Letošnje ocenjevanje po številu vzorcev ni bilo rekordno: »Imeli smo jih tudi 60, nižjo udeležbo pripisujemo pozebi, ki je prizadela sadjarje,« nam je pojasnil Gačnik.
Skupina petih ocenjevalcev je ocenjevala barvo žganja, soka ali likerja, bistrost, vonj in okus.
»Podelili smo zlate in srebrne medalje, kar pomeni, da se je kakovost v minulih letih zelo dvignila. Tako rekoč nimamo več bronaste medalje ali da bi kakšen vzorec izločili. Vsi so korektni, gre le za nianse.« Za zlato medaljo je moral vzorec nabrati od 18 do 20 točk.
Čeprav je vsako leto več vzorcev iz širše Slovenije, je ocenjevanje merilo za Belo krajino. V društvu je 150 članov, a le deset jih je večjih pridelovalcev sadja.
»Skupno je v Beli krajini 25 hektarjev intenzivnih sadovnjakov, od 200 do 300 hektarjev pa je visokodebelnih, travniških sadovnjakov,« pojasnjuje Gačnik.
Povejmo, da je bilo včasih samo v Metliki 150 hektarjev, v Črnomlju 200 in v Semiču 100 hektarjev travniških sadovnjakov, vendar so jih kmetje zaradi različnih vzrokov opustili, posekali.
»Določeno je omejeno število vzorcev žganja. Ocenjevalci ga okušajo tako, da majhen požirek povaljajo po ustih, nato pa ga izpljunejo.«
Najvišjo oceno pri sokovih, 19,33, je dobil aronijev sok Biserke Starčevič z Banovine na Hrvaškem.
Najboljše žganje je zvaril Franc Jelušić s Kozine, za svoj kraški brinjevec so mu ocenjevalci prisodili polnih 19 točk.
Med likerji se je najbolje odrezala belokranjska medica Čebelarstva Pavlin s Sel pri Semiču z oceno 19,33.
Ob koncu moramo dodati, da so bili vzorci na tokratnem ocenjevanju izjemno raznovrstni. Pri žganjih so ocenjevali vse od tropinovca, paradižnikovega žganja in hruškovca do brinjevca pa grozdno žganje, domače žganje, vse to pa kaže na razvoj žganjarske kulture v Beli krajini.
Kot nam je povedal Bore Raztresen, je tradicionalno ocenjevanje žganj in sokov na njihovi turistično-nastanitveni kmetiji del njihove zgodbe, ki jo ustvarjajo že štirideset let. V zadnjem času se posvečajo gostom, ki želijo imeti nekaj dni mir, zato organizirajo raznolike delavnice, sicer pa je kmetija poznana po proizvodnji lanu in izdelavi lanenega platna.
Največ zlatih in srebrnih
Predsednik sadjarskega društva Jani Gačnik nam je povedal, da so letos pridelovalci sokov, likerjev in žganja iz Bele krajine, nekaj vzorcev pa je tudi prišlo z Goričkega, s Primorske, celo iz Ljubljane, ocenili pa so še tri iz Hrvaške.»Letos smo ocenili 44 vzorcev, 14 je bilo sokov, 13 sadnih žganj in 17 likerjev.«
Letošnje ocenjevanje po številu vzorcev ni bilo rekordno: »Imeli smo jih tudi 60, nižjo udeležbo pripisujemo pozebi, ki je prizadela sadjarje,« nam je pojasnil Gačnik.
Skupina petih ocenjevalcev je ocenjevala barvo žganja, soka ali likerja, bistrost, vonj in okus.
»Podelili smo zlate in srebrne medalje, kar pomeni, da se je kakovost v minulih letih zelo dvignila. Tako rekoč nimamo več bronaste medalje ali da bi kakšen vzorec izločili. Vsi so korektni, gre le za nianse.« Za zlato medaljo je moral vzorec nabrati od 18 do 20 točk.
Čeprav je vsako leto več vzorcev iz širše Slovenije, je ocenjevanje merilo za Belo krajino. V društvu je 150 članov, a le deset jih je večjih pridelovalcev sadja.
»Skupno je v Beli krajini 25 hektarjev intenzivnih sadovnjakov, od 200 do 300 hektarjev pa je visokodebelnih, travniških sadovnjakov,« pojasnjuje Gačnik.
Povejmo, da je bilo včasih samo v Metliki 150 hektarjev, v Črnomlju 200 in v Semiču 100 hektarjev travniških sadovnjakov, vendar so jih kmetje zaradi različnih vzrokov opustili, posekali.
Tudi paradižnikovo žganje
Kljub temu pa kultura pridelave sokov in žganja oživlja. »Zlasti proizvodnja sokov je običajno dopolnilna dejavnost na kmetijah,« dodaja Gačnik, ki smo ga med drugim povprašali, kako ocenjujejo žganja. Če namreč človek poskusi nekaj štamperlov šnopsa zapored, ne bo več hodil naravnost, kaj šele ocenjeval okusa in točkoval.»Določeno je omejeno število vzorcev žganja. Ocenjevalci ga okušajo tako, da majhen požirek povaljajo po ustih, nato pa ga izpljunejo.«
Najvišjo oceno pri sokovih, 19,33, je dobil aronijev sok Biserke Starčevič z Banovine na Hrvaškem.
Najboljše žganje je zvaril Franc Jelušić s Kozine, za svoj kraški brinjevec so mu ocenjevalci prisodili polnih 19 točk.
Med likerji se je najbolje odrezala belokranjska medica Čebelarstva Pavlin s Sel pri Semiču z oceno 19,33.
Ob koncu moramo dodati, da so bili vzorci na tokratnem ocenjevanju izjemno raznovrstni. Pri žganjih so ocenjevali vse od tropinovca, paradižnikovega žganja in hruškovca do brinjevca pa grozdno žganje, domače žganje, vse to pa kaže na razvoj žganjarske kulture v Beli krajini.
