V sedmih letih živalim vtisnil življenje (FOTO)
Mizar in tesar, oba poklica sta hudo deficitarna. Že leta primanjkuje mladih fantov, ki bi se odločali za ti dve tradicionalni obrti. Ta ali ona politika je preprosto spregledala, kako pomembne so roke za skupnost. Danes 32-letni Matic Zakrajšek iz Cerkelj na Gorenjskem se je rodil na manjši kmetiji. Že kot otrok je zajahal konja in do 18. leta celo tekmoval na dirkah.
»Tudi zaradi konj sem se vpisal na srednjo veterinarsko šolo.« Toda že pri rosnih 14 letih ga je poklical tetin mož Andrej Plevel, po poklicu krovec, po starem bi rekli cimperman, in ga vzel s seboj na izdelavo ostrešja. »Pri Andreju sem prvič pobližje spoznal les in postalo mi je všeč.« Les ga je pritegnil, da se je priučil veščine, hkrati pa je nekega dne, še sam ne ve, kako in zakaj, z motorno žago, dletom in drugim osnovnim orodjem izklesal konjiča. Najprej je bila skulptura videti kot prikazen, a po urah žaganja, brušenja in rezbarjenja je nastal čisto pravi konjič. »Videl sem, da gre, zato sem ob rednem tesarskem delu popoldneve preživljal v delavnici.«
Kmalu se je lotil zahtevnejših skulptur. Trajalo je seveda polnih sedem let, da je obvladal vse detajle obdelave, da je denimo živalim vtisnil življenje. Morda ni tak problem izklesati mačka, problem je ustvariti smejočega se mačka ali začudenega pujsa, ki plaho bulji v nas. Ali pa molčečega starca, ki sedi ob hiši in nemo, a pozorno opazuje okolico. Kot kaže, je ljubezen do lesa že prirojena v družino Zakrajškovih, saj je brat Nejc mizar. »Tako se dopolnjujeva. On ima tišlarsko znanje, pri čemer je izjemno tehnično podkovan, jaz pa se bolj najdem pri oblikovanju unikatnih izdelkov.«
Priložnost v skodlarstvu
Kmalu je začel sodelovati z Zavodom Škrateljc, ki po Sloveniji postavlja doživljajske, pravljične parke za otroke. Izdelali so vse lesene rekvizite za Pravljično doživljajsko pot Škratji Kras v Štanjelu, kjer je Matic med drugim izklesal lesenega kraškega ovčarja v naravni velikosti. Nazadnje so sodelovali pri projektu pravljična dežela Krškočara v Krškem, kjer so izdelali več unikatnih čarovniških hišk ter lesenih skulptur.
Matic o svoji umetnostni obrti razmišlja sodobno. »Vse obrti so spoštovanja vredne, vendar danes zaradi predpriprave in strojne obdelave, denimo pri krovcih, vse bolj postaja zlaganka. Ni več vezave na terenu, vse manj je prave, ročne izdelave, a ta mi je blizu. Pravljične dežele pa so vsaka posebej unikaten projekt, kjer je treba izdelati vse, od klopi, smerokazov do skulptur živali in vseh pripadajočih objektov. Ena izmed čarovniških hišk v Krškem je bila na primer izdelana kot pletena košara s streho, ki jo preraščajo zelišča, s čimer smo poskušali pričarati zeliščarski motiv.«
»Z bratom se dopolnjujeva. On ima tišlarsko znanje, pri čemer je izjemno tehnično podkovan, jaz pa se bolj najdem pri oblikovanju unikatnih izdelkov.
Z bratom Nejcem sta ustvarila unikaten viseči stol in ga predstavila na prestižni razstavi Čar lesa. No, kot pravijo, za vsakim mojstrom in umetnikom stoji sposobna žena. In tudi pri Maticu je tako, saj žena Neža spiše prijavo na razpis za izdelavo pravljične dežele ali za prekritje stare pašniške koče, morda kapelice z lesenimi skodlami. Izdelava in prekrivanje starih, spomeniško zaščitenih stavb je še ena veščina, ki jo želi Matic obvladati. Pred leti je začel sodelovati z mojstrom stare obrti skodlarjem Stanetom Grilcem, ki ga je naučil veščine.
»Za skodle je treba izbrati pravi les, običajno je to smreka, tudi macesen. Hlode izbranega lesa nažagamo na potrebno dolžino in jih razcepimo.« Zahteven proces, in mojstrov ni več veliko. Matic tudi tu vidi svojo priložnost. »Izdelek naredijo roke. To je to.«
