V Škalah pripravili 13. Jožefov sejem: že 40 let ni krstil Jožeta ali Jožice (FOTO)

Pridobivanje lignita v Šaleški dolini v minulem stoletju je temeljito spremenilo podobo pokrajine in življenje tamkajšnjih ljudi. Spomine ohranja majhno, a aktivno društvo Revivas iz vasi Škale ob Škalskem jezeru, ki ga napaja le mali potok Hrastovec. Ob številnih drugih običajih goji tudi sejem ter tradicionalno srečanje Jožic in Jožetov.

Tokratni dogodek so iz sredine marca prestavili na minuli konec tedna, kljub slabi vremenski sliki pa sta bila 13. Jožefov sejem in 8. srečanje godovnikov pri cerkvi sv. Jožefa povsem uspešna.

Lajnar Jože Jošt iz Čreškove pri Novi Cerkvi

Že v zgodnjem nedeljskem dopoldnevu so zbrani napolnili cerkvico ob sveti maši, ki jo je vodil župnik Anton Kraševec, hkrati pa je zaživel podeželski sejem, na katerem so na stojnicah ponudili vse, kar potrebujejo domačije in kmetije ob prebujenju pomladi, pa še mnogo več, od kulinarike, pijač, sadnega drevja, domačih umetnin do rokodelskih mojstrovin. Sledilo je težko pričakovano druženje z Jožicami in Jožeti.

Za dobro počutje je kot običajno igral na lajno Jože Jošt iz Nove Cerkve, spet so zabijali žeblje v klado, lovili ribe na suhem, metali rinke v obroč ter se pogajali za cene. Rednakova sta ponujala odlična vina, čebelarske pridelke, med in medene dobrote Čebelarstva Čanč iz Plešivca.

Darilo v steklenički

Domače gospodinje so ponudile napitke, čaj, kavo in slastno pecivo ter sveže omlete, škalske palačinke. Dež se je zadržal na svinčenih oblakih ravno dovolj časa, da se je druženje več kot posrečilo. Slavljencev je bilo 30, najmlajša Jožica Samobor jih je štela 33, najstarejša pa se je pripeljala na invalidskem vozičku iz doma starejših, to je bila 82-letna Jožica Kotnik. Najmlajši v tej žlahtni družbi je bil domačin, 49-letni Joži Jan, najstarejši pa rojeni Škalčan, 82-letni Jože Silovšek.

Keramičarka Joža Vidmar se je predstavila s pirhi.

Jožefovega sejma ni brez svetovno znanega čebelarskega para Čanč.

Ravno pravi čas za nakup sadik!

Srečanja se vsakokrat udeleži tudi Škalčan, ki se je moral pred leti, zaradi pogreznjenja najlepšega dela Škal kot posledice rudarjenja, preseliti v Rečico ob Paki v Savinjsko dolino. Jože Aristovnik je sin Jožice in Jožeta, vsako leto tako obišče znameniti sejem. Tokrat je raztegnil harmoniko in pozabil na otožni čas prisilne selitve: »Številni Škalčani in Družmirčani smo bili žrtvovani za šoštanjsko elektrarno, ki je razsvetljevala in grela vso Slovenijo, da lahko zdaj mnogi pametujejo. Mnogo se nas je moralo odseliti iz rodnega kraja, a se radi vračamo ob različnih priložnostih.

Jožefov sejem in srečanje Jožetov je ravno pravšen dogodek, da se preštejemo in poveselimo vsi, ki smo morali iz gnezda izpod Lubele in Graške Gore, ko so leta 1952 zaminirali cerkev sv. Jurija, kasneje pa zgradili nadomestno, moderno kapelico, ki so jo poimenovali po bližnjem kmetu. Ta je odstopil svojo zemljo, a je menda postavil en sam pogoj; da cerkev poimenujejo po njem, Jožetu.«

Ponosen na Škalčane

Aristovnik je po osnovni šoli v Velenju nadaljeval šolanje v celjski I. gimnaziji, nato pa ga je posrkalo življenje na sotočje Savinje in Pake v Rečico ob Paki, kjer že dve leti odpravljajo posledice poplav.

Tudi najmlajši so zabijali žeblje v klado.

Jože Aristovnik se rad vrača v rodni kraj.

»Tuji kraj te sprejme ali ne, odvisno, kakšen si, kaj daješ od sebe, to ljudje vračajo. No, sam se počutim doma povsod, kamor me naplavi življenje! O imenu Jožica, Jože pa naj povem še eno resnično; župnik Ivan Napret v Šmartnem ob Paki, ki je pred 40 leti krstil mojega sina za Jožeta, mi je nedavno dejal, da po tistem, torej v štirih desetletjih, ni krstil niti enega otroka z imenom Jožica, Jože. Lepa slovenska imena v modernem času izumirajo. Tako smo mi dragocen spomin na tisti po svoje težji, a izjemno lepi čas.«

Šegavi Jože, slovenske besede in literature vešči kulturnik, je zaokrožil pogovor z omembo očeta kovača, ki je koval železo, tudi žeblje in klamfe. Ponosen je nanj in na svoje korenine, le da sam kuje besede, kar je lažje. Če so prave, pa držijo kot pribito. »Ponosen sem na domačine, Škalčane, ki ohranjajo lepo domačo tradicijo.

Z izjemno aktivnim društvom Revivas, ki ga vodi Zvone Kodrun, so ponesli plemenite dejavnosti daleč od doma in ponosno ohranjajo tradicijo s svežimi idejami in medgeneracijskim povezovanjem. Zares si zaslužijo javno priznanje in čestitke tudi ob tradicionalnem Jožetovem srečanju,« je sklenil Aristovnik.

Kotnikova je bila najstarejša med Jožicami.

Tega se ni branil nihče!