V sklede vtiska idrijske čipke

Delavnica 52-letnega mizarja Klemna Demšarja v Butajnovi v občini Horjul ni prav velika, približno kot večje stanovanje, le stropi so malce višji. »Uredili smo jo šele pred nekaj leti, prej sem delal v garaži,« pove Demšar, ki se je po končanem mizarskem uku zaposlil v polhograjski Hoji, kjer so izdelovali prestižno pohištvo: »Praktično vse za izvoz v Nemčijo in v arabske države. Tam sem se res veliko naučil, da lahko zdaj samostojno delam. Zato mi je žal, da danes mladi praktično nimajo možnosti opraviti kakovostnega vajeništva v kakšni mizarski delavnici.«

Takoj smo opazili, da je ves pripravljen material masiva, čisti pristni les različnih dreves, nikjer nobene iverice. Potem se je za šest let zaposlil pri lazaristih, kjer je delal kot hišnik, in seveda zraven mizaril. »Nato sem šel na svoje,« razloži in hiti odvijati v folijo zavit izdelek. Iz omota kmalu skoči otroški konjiček – gugalnik. »Poleg preostalega včasih naredim tudi kakšno igračo,« se nasmehne.

Za mojstra Klemna nam je povedala njegova sorodnica Irena, ki nam je pokazala nenavaden lesen pladenj za narezek ali potico, ki pa je imel v sredini vtisnjeno idrijsko čipko. Zalito s prozornim voskom, a tako natančno in gladko, da je bilo očitno, da je pladenj izdelala spretna tišlarska roka.
Demšar je iz kota potegnil stol. »To je Plečnikov stol, ki sem ga naredil po naročilu.« Zraven je postavil pravi kmečki stol s starinsko oblikovanim naslonjalom, ki se lepo prilega hrbtu in se ob naslonu kar malce upogne. »Bo zdržal?« vprašamo.

»Oh, brez skrbi. Čeprav v njem ni niti enega žeblja ali vijaka.« Obrnil ga je naokoli in nam pokazal na dva lesena zatiča, ki držita skupaj stol. Zraven postavi Jurjev stov, ki ga je nalašč imenoval po domače: »Stole, kredence, klopi, skrinje izdelujem izključno iz slovenskih lesov. Nekateri pravijo, da je ameriški oreh lep. Tudi prav, sam menim, da je naš še lepši. Prav tako mi je blizu brest, hrast, pa tudi bukev ali smreka.«

Posebna zgodba so unikatna vrata. »Izdelal sem že vrata za vinski hram pa enostavna lesena kmečka vrata, okrasno rezljana vhodna vrata za novo hišo.« Že ob prihodu smo opazili velika zelena vhodna vrata z lepo rezljanim vzorcem posredi. »Naredila sva jih skupaj s sinom Tomažem, ki je za diplomo na Srednji lesni šoli v Ljubljani izrezbaril vse okrasje na vratih.« Posebna zgodba so kredence po naročilu, izdelava najzahtevnejših traja tudi tri mesece.

Na vprašanje, kako preživi, je priznal, da nekako gre, včasih tudi s težavo: »Morda nam dvakrat ali trikrat na leto pade sekira v med. Pri nas žal ni kupne moči niti razvite kulture lesa. Imamo najlepše gozdove v Evropi, pa vgrajujemo aluminijasta vrata in okna, po tleh pa polagamo laminat. Les pa raste okoli nas. Pogosto doživim, da se oglasijo stranke in rečejo, naj jim izdelam kos pohištva, ki so ga videli v tujini.«

Za izdelavo kmečkega stola porabi okoli 20 ur, cena pa je postavljena na 160 evrov, kar pomeni, da dobi na uro 8 evrov. Kar je seveda bistveno premalo za resno mizarjenje unikatnega pohištva. A tako je.
Kljub vsemu s Tomažem vztrajata, saj ima ne nazadnje izdelovanje unikatnega pohištva svojo prednost. »Pri izdelavi stola ali kredence, skrinje ali vrat je vsaj 80 odstotkov ročnega dela. Zato imamo v delavnici le osnovne mizarske stroje, ki so dovolj.«


Gre za rokodelstvo, pravo staro tišlarsko obrt, kjer se večina dela opravi ročno. Zato tudi ni velikih investicij in zadolževanja. Za konec nam je pokazal, kako čipko vtisne na dno lesene skledice, kjer izstruži vdolbino in v njej s posebnim voskom zalije čipko. Nato pa stvar spet natančno postruži, zbrusi in povoska. »Dolgo sem razmišljal, s čim zaliti in kako to izdelati, da bo trajno. Epoksi je primeren, a sčasoma porumeni.« In kako to nastane, smo vprašali. »To pa naj ostane skrivnost naše delavnice,« sta se nasmehnila oče in sin.