V Škocjanskih jamah iskal vodo za Tržačane

DIVAČA – Park Škocjanske jame, ki upravlja Škocjanske jame in neposredno okolico, se pripravlja na počastitev visokega jubileja. Leta 2019 bo praznoval 200-letnico prvega vpisa v tamkajšnjo vpisno knjigo turističnih obiskovalcev. Vpisna knjiga je bila žal med svetovnima vojnama zažgana. Vendar imajo v parku dovolj dokumentov, ki potrjujejo, da je obstajala.
Pri Škocjanskih jamah gre za sistem vodnih jam, skozi katerega teče reka Reka. So v bližini Divače na slovenskem Krasu. Zanje značilna geološka tvorba so ponvice.


Komisija za svetovno in naravno dediščino pri Unescu je 28. novembra 1986 vključila Škocjanske jame v Konvencijo o zaščiti svetovne kulturne in naravne dediščine – to je v seznam svetovne dediščine. Regijski park je bil 24. oktobra 2004 vpisan še na Unescov seznam biosfernih rezervatov MAB, jame pa so tudi kontrolna točka na Slovenski planinski poti.

Škocjanske jame so še vedno edini spomenik v Sloveniji in na klasičnem Krasu, vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine. To jih uvršča na posebno, častno mesto med naravnimi spomeniki sveta. Sam vpis je pomemben z več vidikov. Najpomembnejši je, da so Škocjanske jame res postale vrednota, ki jo priznava ves svet, pri čemer se je država obvezala storiti vse, da to naravno znamenitost ohrani in zaščiti.

Prvi zapisani dokument je iz leta 1819, uradno poročilo Okrožnemu uradu v Sežani, v katerem neznani pisec opisuje Škocjanske jame. Dvajset let pozneje se je Tržačan Jakob Svetina, vodovodni mojster, s splavom spustil 120 metrov daleč po Reki v notranjost jam, da bi ugotovil, kako zajeti vodo za tržaški vodovod. V tistem času (1851) so se najgloblje spustili rudarji iz Idrije, to je 450 metrov globoko.

Glas o lepoti Škocjanskih jam se je v 19. stoletju razširil po vsej Evropi. Jama je pritegnila speleologe dr. Adolfa Schmidla in brata Miller z Dunaja, iz Češke Antona Hankeja in Viljema Putika ter iz Trsta Josipa Mariniča in pozneje številne Italijane. Prve vratolomne steze so speljali možje iz bližnjih vasi, ki so bili tudi odlični vodniki.

Tisti del jam, kjer se začne današnji turistični ogled, to je Tiha jama, so odkrili domači vodniki leta 1904. Prvih raziskovalcev jama ni zanimala, ker je to slepi rokav brez tekoče vode. Leta 1938 so iz doline Globočak prebili krajši predor za udobnejši dostop obiskovalcev. Leta 1958 so uredili električno razsvetljavo.

V začetku 90. let so se začele priprave za ustanovitev Regijskega parka Škocjanske jame, zakon o parku pa je bil sprejet leta 1996. Leto pozneje je kot upravljavec parka začel delovati javni zavod, ki ima danes 16 zaposlenih. Poleg tega da sprejema programe varstva in razvoja parka ter stalno spremlja in analizira stanje naravne in kulturne dediščine, ima še mnoge druge naloge: skrb za prepoznavnost, raziskovalno dejavnost, izobraževanje in vzdrževanje infrastrukture, če naštejemo le najbistvenejše. Zelo pomembno je tudi sodelovanje z domačini, ki živijo na območju parka, predvsem s tistimi, ki znajo ustanovitev parka izkoristiti kot prednost.