Dimne naprave v številnih stanovanjskih hišah in tudi drugih objektih, so zlasti v zimskem času zelo obremenjene. Še vedno namreč številni kurijo v pečeh vse mogoče in nemogoče, pa čeprav je dobro organiziran odvoz odpadnih materialov, kot so denimo plastika, papir in drugi odpadki. Poleg slabo urejene zakonodaje za to področje, je v Sloveniji občutno tudi pomanjkanje dimnikarjev. Po neuradnih, a zanesljivih podatkih, je tačas edina ustanova na območju Slovenije, kjer je moč pridobiti izobrazbo za dimnikarja Srednja gradbena šola in gimnazija Maribor. Žal pa je interes za »srečen poklic« izjemno nizek, kajti v tekočem šolskem letu je v triletni program dimnikar vpisan le en sam dijak. Dimnikarjev bo torej v Sloveniji v bodoče še bolj primanjkovalo.
Dimnikarji. FOTO: Oste Bakal
V Sloveniji je po uradnih trenutno 457 dimnikarjev. Po podatkih Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije (OZS) je pri njih po uvedbi izobraževanja za pridobitev naziva mojster, ki je bilo uvedeno v letu 2000, to izobraževanje opravilo 44 dimnikarjev. Sicer pa pri OZS deluje skupno 30 različnih sekcij. Med temi je od leta 1998 tudi Sekcija dimnikarje. Po spremembi obrtnega zakona, ko je članstvo v zbornici postalo prostovoljno, ima ta sekcija le nekaj nad 50 članov. Gre za najmanjšo sekcijo pri OZS. Ob tem obstaja tudi združenje dimnikarjev Slovenije, s sedežem v Ljubljani, na Roški cesti, kjer je možno dobiti tudi kar nekaj koristnih nasvetov o dimniških požarih in podobno: Če v kurilni napravi trdno gorivo zgoreva nepopolno, dimni plini vsebujejo tudi saje in nezgorele ogljikovodike, ki se kot gorljive obloge nabirajo na stenah dimniškega priključka in dimnika. Če so obloge izpostavljene previsokim temperaturam, se vžgejo in gorenje oblog pomeni dimniški požar. Začetno fazo dimniškega požara prepoznamo po intenzivnem izhajanju temnega oziroma temno rumenega dima iz dimnika, v intenzivni fazi gorenja oblog pa tudi po iskrah ali celo plamenu na ustju dimnika. Dimniški požar zato velikokrat najprej opazimo zunaj stavbe, največkrat ga v tej fazi prvi opazijo sosedje ali mimoidoči. Pri intenzivnem gorenju oblog se v dimniku lahko pojavi tudi rahlo bobnenje. Če ima dimnik manjšo toplotno upornost, so površinske temperature dimnika višje, zato lahko nastanejo razpoke in skoznje v prostore izhaja dim.
Dimnikarja. FOTO: Oste Bakal
Ob požaru takoj pokličite na številko 112 in sporočite nujne podatke. Dimniški požar lahko omejite tako, da zaprete ali vsaj omejite dovod zraka v kurilno napravo in s tem tudi v dimnik. Zapreti je treba tudi vse morebitne odprtine na dimniku, skozi katere lahko vanj prihaja zrak (npr. priključki na dimnik, dimniška vratca); o nastanku dimniškega požara je treba takoj obvestiti vse uporabnike prostorov in stanovanj, skozi katere poteka dimnik, nato pa tudi preostale uporabnike oziroma stanovalce stavbe; če je mogoče in to ne pomeni nevarnost za vašo varnost, je treba omogočiti dostop do dimnika po vsej višini, od njega odmakniti morebitne gorljive materiale in se pripraviti na gašenje začetnega požara okoli dimnika. Upoštevati je treba, da je temperatura gorenja saj in smol v dimniku lahko tudi višja kot 1000 stopinj Celzija; dimniškega požara ne gasite z vodo, ker se voda v dimniku upari in lahko poškoduje tako tistega, ki gasi, kot tudi dimnik. Ne odpirajte dimniških vratc, saj je velika nevarnost, da ogenj in dim izbruhneta v prostor. Če je treba, pokličite gasilce. Gašenje dimniškega požara je zahtevno. Če ni večje nevarnosti za poškodbe dimnika in požar na stavbi, lahko zgorevanje oblog nadzoruje dimnikar, ki je sicer usposobljen za izžiganje gorljivih oblog v dimniku. Ne vstopajte v zadimljene prostore, saj se lahko zastrupite z dimnimi plini, predvsem s CO, zaradi pomanjkanja kisika v zraku lahko pride do zadušitve.
Kršitelja, torej tistega, ki uporablja nedovoljeno kurjavo oz. ne dovoli pregleda dimnih naprav, lahko inšpektorji oglobijo. Globa se giblje med 200 in 400 evri. Najdražja urna postavka dimnikarja pa znaša 33 evrov, kar je nič v primerjavi s tem, kakšno škodo lahko povzročijo dimniški požari.
