V Sloveniji živi 70 bobrovih družin

V soboto, 7. aprila, smo tudi po Sloveniji zaznamovali mednarodni dan bobra. Temu glodavcu, ki ga iz slikanic, risank in dokumentarnih filmov poznamo od mladih nog – ob rekah, potokih in jezerih gradi bobrišča, njegov kanadski bratranec pa zajezi tudi velike reke –, se v preteklosti ni dobro pisalo.

Poleg tega da so ga lovili za meso, so ga sovražili predvsem zaradi njegove nočne dejavnosti, ko je podiral drevesa in kradel koruzo s polj. Zato so ga v Sloveniji in tudi v Evropi pred 200 leti iztrebili. Na Finskem, Norveškem in v Nemčiji je ostalo le še nekaj osamelih skupin.

Pa je sovraštvo do tega zanimivega ponočnjaka, za katerega pravijo, da ima 25-urni delavnik, tako je skrben in priden, z leti usahnilo.

Vnovična naselitev

Leta 1997 so v Posavino na Hrvaškem iz Bavarske naselili nekaj ducatov bobrov. Šlo je za velik vseevropski projekt, ki še danes služi kot izjemno uspešen model ponovnega naseljevanja katere vrste na nekdanje območje.


Bobri so hitro okupirali hrvaške reke in močvirja in v pičlem letu je kosmatinec neslišno prečkal mejo in se naselil v spodnjem toku Krke. Od tam mu je bila odprta pot navzgor in do leta 2006 smo lahko njegove sledi in bobrišča opazili na vseh slovenskih rekah. Leta 2015 je bila Ljubljanica edina reka v Sloveniji, ki je bober ni zavzel. Danes živi na Krki, Radulji, Lahinji in Kolpi, Sotli, Muri, Dravi in Savi.

Na svetovni dan vodnega glodavca so zlasti po naših parkih, v Krajinskem parku Kolpa, v Kozjanskem regijskem parku, v Krajinskem parku Ljubljansko barje, in v okviru različnih društev pripravili Bobrove dneve. Na predavanjih in pohodih ob rekah in potokih, ki jih naseljuje bober, so poskušali približati to žival širši javnosti.

V zadnjih letih se namreč kmetje pritožujejo, da jim zlasti na koruznih poljih, drevju in v sadovnjaku dela škodo.


Slišati je govorice, da s svojimi bobrišči zavira tok vode in povzroča poplave, kar je seveda pretirano in precej kratkovidno. A je to žal tudi znamenje, da v 200 letih nismo postali nič pametnejši, da se nam zdi škoda po bobru še vedno velika reč, čeprav je zanemarljiva.

Njegovo ritje je celo koristno

Leta 2011 je država kmetom izplačala 112 evrov odškodnine, naslednje leto dobrih 337, leta 2013 že 607,5 in leta 2014 dobrih 1566 evrov, leta 2015 pa spet manj, dobrih 1200 evrov.

Nekateri vendarle menijo, da so večja škoda v bistvu rovi, ki jih bober ustvari pod bobriščem ob robu reke. Tako se tla na travniku začnejo udirati.


Pa vendarle, kot nam je pred časom povedal biolog Andrej Hudoklin z zavoda za naravo, je bobrovo ritje po obrežjih za biološke procese za reko in celoten ekosistem dobro, saj njegovo bobrišče in delovanje zajema le obrežni pas reke, ki omogoča razlivanje vode ob poplavah in čiščenje. Drevje in grmovje, ki obraščata reko, dajeta senco in zavetje pticam in drugim živalim.
Proces je povsem naraven in ne preveč agresiven in škodljiv za okolico. Po drugi strani se bober v Sloveniji nima več kam širiti, zato so konflikti s človekom neizbežni.


Po zadnjih podatkih je v Sloveniji okoli 70 bobrišč, se pravi 70 bobrovih družin, vsaka obvladuje nekaj kilometrov potoka ali reke. Njegova prisotnost je jasen znak ohranjenega okolja, narave, ki bi jo lahko po večini zahodnih držav iskali z lučjo pri belem dnevu, pa je ne bi našli. A zdi se, kot da tega še vedno ne znamo ceniti.