V spomin Alešu, ki se je smrtno ponesrečil med smuko, so zabili klin (FOTO)
Dva meseca po tragični nesreči 54-letnega poslovneža, alpinista in gorskega reševalca pri GRS Kranj Aleša Ekarja se je od njega še enkrat poslovil njegov oče Franc Ekar, nekdanji dolgoletni predsednik Planinske zveze Slovenije, nekdanji župan občine Preddvor ter letošnji dobitnik Bloudkove nagrade za življenjsko delo.
Z vnukom Erazmom, vnukinjo Hano in alpinistom Matejem Kranjcem se je napotil na kraj tragične nesreče na avstrijskem smučišču Obertauern v Visokih Turah v avstrijski deželi Solnograška, kjer se je v soboto, 14. septembra, na turni smuki končalo sinovo življenje. Alešu so se še poslednjič poklonili in mu v spomin v skalo zabili alpinistični klin.
54 let je dočakal Aleš Ekar.
Sedaj lahko živi naprej
»Huje ne bi moglo biti. Ko bi se le lahko zamenjal z njim. Raje bi mene pred njim pokopali. V najlepših letih je bil,« nam je dan po strašni novici o nesreči sina skrušeno povedal upokojeni gospodarstvenik, alpinist in gorski reševalec Franc Ekar. A ko so se konec prejšnjega tedna vrnili iz Obertauerna, so Ekarjevi pomirjeni.
»Ves čas sem se spraševal, kaj se mu je zgodilo. Nisem mogel verjeti, da bi se Aleš, ki je bil sicer zelo dober alpinist in turni smučar, a vseeno previden, zavestno podal v nevarnost. Hotel sem se prepričati, kaj se mu je zgodilo. Sedaj sem prišel do konca in sedaj grem lahko naprej,« nam je te dni povedal Ekar.
Nesreča se je zgodila na nadmorski višini okoli 2000 metrov ob jezercu Seckarsee v bližini žičnice Seekarspitzbahn, ki takrat seveda še ni delovala. Je pa ciklon Boris takrat tam navrgel že več kot meter snega, kar je Aleša tudi napeljalo do tega, da se je tisto soboto odpravil v Obertauern.
Velikanska smola
Ker se ni pravočasno vrnil s ture, so njegovi domači poklicali na policijo, Matej Kranjc pa je hitro zbral ekipo kranjskih gorskih reševalcev, ki je krenila na pomoč v Avstrijo. Našli so ga v nedeljo popoldne, potem ko so ujeli signal njegove lavinske žolne.
Matej Kranjc nam je opisal, kako se je zgodila nesreča. Tudi sam se je namreč spraševal, kako je mogoče, da se je tako izkušenemu turnemu smučarju, kot je bil njegov prijatelj Aleš, zgodilo najhujše. »Avstrijski gorski reševalci so že takrat rekli, da je šlo za veliko smolo, sam pa dodajam, da ima vsakdo od nas le omejeno zalogo sreče. Do kraja nesreče smo prišli s pomočjo GPS-koordinat, ki so nam jih sporočili avstrijski gorski reševalci, in ugotovili smo, da je šlo res za splet zelo nesrečnih okoliščin. Pobočje ni niti zelo strmo niti ni bilo izpostavljeno plazovom. Gre torej za nezahteven teren. Ko tam stojiš, si ne moreš misliti, da bi se lahko zgodilo kaj tako hudega, kot se je Alešu. Spodaj je majhno jezerce, na bregu katerega se je očitno v snežnem viharju naredil snežni zamet in predvidevamo, da ko je Aleš stopil nanj, se mu je vse skupaj podrlo. Nato je padel po pobočju in zamet ga je pokopal pod seboj,« nam je razložil Matej.
Hotel sem se prepričati, kaj se mu je zgodilo. Sedaj sem prišel do konca in sedaj grem lahko naprej.
Klin spomina
Aleš Ekar je bil zadnje desetletje direktor hrvaške ladjedelnice Iskra Shipyard v Šibeniku, v Dalmaciji si je ustvaril družino, a izkoristil je vsak trenutek, da se je podal v domače hribe. Za turno smuko ga je navdušil oče, kot 10-letnega dečka ga je že popeljal na Mont Blanc du Tacul, od koder so se s smučmi spustili po Vallée Blanche na Col du Géant in nato po ledeniku Mer de Glace v dolino.
Kot nam je povedal Franc Ekar, ga je sin tako v alpinizmu kot v turnem smučanju presegel, medtem pa še diplomiral iz strojništva, doktoriral iz ekonomije in se začel ukvarajti še z navtiko.
Pod njegovim vodstvom so lani v ladjedelnici Iskra Shipyard zgradili prvega od šestih nepotopljivih medicinskih čolnov SAR I, namenjenih hitremu reševanju na morju in otokih. Za te čolne je značilno, da se ob prevračanju vedno obrnejo v pravi položaj.
Klin, ki sedaj v Obertauernu spominja na ponesrečenega, ima za družino Ekar poseben pomen. Aleš ga je namreč našel v znameniti in zelo težki Ašenbrenerjevi smeri v steni Travnika in ga podaril očetu, ta pa ga je sedaj poimenoval klin spomina na Aleša.
Pobočje ni niti zelo strmo niti ni bilo izpostavljeno plazovom. Ko tam stojiš, si ne moreš misliti, da bi se lahko zgodilo tako hudo, kot se je Alešu.
