HRIBOVIT SVET
V srcu Škofjeloškega hribovja
Med dolinama Poljanske in Selške Sore leži hribovit svet, poln majhnih vasi in samotnih kmetij.
Odpri galerijo
Cerkev svetega Valentina na Jarčjem Brdu so temeljito obnovili. Fotografije: Janez Mihovec
Zapeljemo se torej skozi starodavno mesto Škofja Loka v Selško dolino. Že prav kmalu, v vasi Praprotno, zavijemo v stransko dolino potoka Luše. V njenem zatrepu najdemo smučišče Stari vrh. Ta se iz smučišča vse bolj spreminja v gorski center. Uživamo lahko v plezališču, se vozimo z gorskimi kolesi ter uživamo v kulinarični ponudbi planinskega doma. Z vrha se odpre lep razgled na valovito pokrajino za Lubnikom.
Potep po dolini lahko nadgradimo z obiskom dveh zaselkov, ki se skrivata na pobočjih nad dolino. Sveti Lenart je eden od teh. Lep čas se vzpenjamo po gozdu, potem pa pridemo na nekakšen pomol, ki sega nad dolino. Na njem stoji istoimenska cerkev svetega Lenarta. Že samo pogled nanjo je nekaj posebnega. To ni običajna baročna podeželska cerkvica, ampak nenavadna betonska zgradba, o kateri nisem čisto prepričan, da spada v to okolje. Prva misel, ki človeku pride na pamet, je, da je zgradba podobna tistim, ki jih je ustvaril naš znani arhitekt Jože Plečnik. Pobrska po spletu in ugotovi, da pomisel ni bila tako daleč od resnice. Na mestu današnje cerkve, obdane s pokopališčem, je še pred stoletjem stala baročna cerkvica, a žal ni preživela druge svetovne vojne. Na njenem pogorišču je po vojni zrasla nova cerkev, delo arhitekta Janeza Valentinčiča, Plečnikovega učenca.
Z dvorišča cerkve je lep razgled na drugo stran doline in našo pozornost pritegne slikovit zaselek Jarčje Brdo. Spustimo se nazaj v dolino in sprehodimo še na nasprotno brežino. Jarčje Brdo je gručasta skupina zgradb, stisnjena okoli baročne cerkvice svetega Valentina. Podružnično cerkev iz 16. stoletja so pred leti temeljito obnovili in spet sije v nekdanji lepoti.
Čisto brez potrebe bi bilo, da se vrnemo na izhodišče po isti poti. Pot lahko nadaljujemo po cesti, ki vodi skozi vas. Prav kmalu se svet odpre in pred nami se razgrne razgled na slikovit greben, ki se iz Puštala čez Svetega Andreja vleče vse tja do cerkvice svetega Ožbolta na njegovem koncu. Spustimo se do izhodišča in si povsem na izhodu iz doline potoka Luše v prijetnem gostišču Pr' Birt privoščimo kaj dobrega za želodček.
Starodavna hiška ob poti
Potep po dolini lahko nadgradimo z obiskom dveh zaselkov, ki se skrivata na pobočjih nad dolino. Sveti Lenart je eden od teh. Lep čas se vzpenjamo po gozdu, potem pa pridemo na nekakšen pomol, ki sega nad dolino. Na njem stoji istoimenska cerkev svetega Lenarta. Že samo pogled nanjo je nekaj posebnega. To ni običajna baročna podeželska cerkvica, ampak nenavadna betonska zgradba, o kateri nisem čisto prepričan, da spada v to okolje. Prva misel, ki človeku pride na pamet, je, da je zgradba podobna tistim, ki jih je ustvaril naš znani arhitekt Jože Plečnik. Pobrska po spletu in ugotovi, da pomisel ni bila tako daleč od resnice. Na mestu današnje cerkve, obdane s pokopališčem, je še pred stoletjem stala baročna cerkvica, a žal ni preživela druge svetovne vojne. Na njenem pogorišču je po vojni zrasla nova cerkev, delo arhitekta Janeza Valentinčiča, Plečnikovega učenca.
Idilična pokrajina
Z dvorišča cerkve je lep razgled na drugo stran doline in našo pozornost pritegne slikovit zaselek Jarčje Brdo. Spustimo se nazaj v dolino in sprehodimo še na nasprotno brežino. Jarčje Brdo je gručasta skupina zgradb, stisnjena okoli baročne cerkvice svetega Valentina. Podružnično cerkev iz 16. stoletja so pred leti temeljito obnovili in spet sije v nekdanji lepoti.
OLYMPUS DIGITAL CAMERA
Čisto brez potrebe bi bilo, da se vrnemo na izhodišče po isti poti. Pot lahko nadaljujemo po cesti, ki vodi skozi vas. Prav kmalu se svet odpre in pred nami se razgrne razgled na slikovit greben, ki se iz Puštala čez Svetega Andreja vleče vse tja do cerkvice svetega Ožbolta na njegovem koncu. Spustimo se do izhodišča in si povsem na izhodu iz doline potoka Luše v prijetnem gostišču Pr' Birt privoščimo kaj dobrega za želodček.
