V Starem piskru nacisti mučili in pobijali

Kmalu po prihodu Nemcev v Celje, bilo je 11. aprila 1941, so se začele aretacije zavednih Slovencev, ki so jih pred izselitvijo zaprli v celjske zapore. Ti so bili v 19. stoletju zgrajeni na prostoru nekdanjega minoritskega samostana in se jih je pozneje v ljudski govorici oprijelo ime Stari pisker. Že sredi maja 1941 je bilo v njem približno 700 ljudi. Število zapornikov, razdeljenih na štiri moške oddelke in enega ženskega, se je v času vojne gibalo med 300 in 900, po grobih ocenah pa naj bi skozi te zapore šlo 4000 žensk in 12.000 moških. S končanim preseljevanjem, z razmahom oboroženega odpora in aretacijami članov Osvobodilne fronte se je Stari pisker jeseni 1941 začel polniti s pripadniki in sodelavci narodnoosvobodilnega gibanja. Tako je ta zapor v času nemške okupacije postal osrednja nacistična jetnišnica, mučilnica in morišče na Celjskem, kjer je gestapovsko nasilje leta 1942 doseglo vrhunec.

S tem najtemnejšim obdobjem v celjski novejši zgodovini nas seznanja razstava v delu Starega piskra, tankočutno urejena v spominski sobi, nekdanji mučilnici, in na dvorišču, na katerem so potekale eksekucije talcev. Spominski prostor žrtev nacističnega nasilja, imenovan Celjski Stari pisker, je bil prvič urejen leta 1965, nato dvakrat prenovljen (1996. in 2002.), zdajšnja stalna razstava pa je nastala pred tremi leti. Njen avtor je profesor zgodovine in sociologije dr. Tone Kregar, direktor Muzeja novejše zgodovine Celje, ki nam jo je tudi predstavil.

Po najgrozljivejših oblikah zasliševanja in mučenja so aretirane, odvisno od njihovega prekrška, izpustili, poslali v koncentracijska taborišča ali pa jih brez sodnega postopka postrelili kot talce. Tako je bilo v šestih streljanjih med 4. 9. 1941 in 15. 8. 1942 na dvorišču zapora pobitih 374 ljudi – 325 moških in 49 žensk. Najmnožičnejše streljanje je potekalo 22. julija 1942, ko je pred puškinimi cevmi omahnilo sto ljudi. O tem streljanju so se po zaslugi celjskega fotografskega mojstra Josipa Pelikana ohranile pretresljive slike o eksekuciji.
Zapornike, določene za usmrtitev, so navadno že dopoldne ali vsaj nekaj ur pred morijo strpali v skupno celico, jim povedali, da bodo ustreljeni, ter jim razdelili papir za poslovilna pisma. Nato so jih odvedli na manjše dvorišče, jim prebrali smrtno obsodbo in jih v spremstvu močne straže odpeljali na veliko dvorišče. Tam so jih, zastražene z mitraljezi, postavili k zidu, jim v skupinah po pet zavezali oči in jih odgnali na manjše dvorišče, kjer je že bila pripravljena skupina vojakov s puškami. Po eksekuciji so trupla strpali v grobo zbite krste, jih naložili na pokrit avtomobil in odpeljali v graški krematorij.

Seznami usmrčenih oseb, »ki so na vse načine podpirale komunistične bande«, so bili objavljeni na posebnih rdečih razglasnih plakatih.
»Nacisti so iz propagandnih razlogov svojim žrtvam nekaj časa dovoljevali, da se pred usmrtitvijo pisno poslovijo od najdražjih. Večina pisem se je že med vojno izgubila, posamezne še vedno hranijo svojci, nekaj pa jih je v slovenskih muzejih. V našem muzeju imamo 35 originalnih pisem talcev s celjskega območja, zaprtih in ustreljenih v zaporih v Celju in Mariboru, katerih kopije so vključene v stalno razstavo,« pravi naš vodnik dr. Tone Kregar. »Iz njih je poleg čisto osebnega razmišljanja in izpovedi mogoče razbrati tudi splošni profil takratnega slovenskega človeka, saj so ustreljeni talci izhajali tako rekoč iz vseh družbenih plasti, največ pa je bilo delavcev in kmetov. Večina pisem izpričuje globoko in iskreno religioznost, s čimer lahko še dodatno podkrepimo dejstvo, da je protiokupacijski ljudski odpor na Štajerskem vsaj v prvih letih temeljil izključno na patriotizmu in narodni zavesti ter da je njegova ideološka dimenzija zgolj obrobna, če že ne povsem zanemarljiva.«

Po vojni je Ozna v celjske zapore zapirala sodelavce okupatorja in (pogosto le domnevne) nasprotnike nove oblasti, leta 1963 so nadzor nad njimi dobila sodišča oziroma ministrstvo za pravosodje, v sklopu katerega zdaj tu deluje Zavod za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje. Za ogled spominske sobe in dvorišča v Starem piskru, ki sta dislocirana enota celjskega Muzeja novejše zgodovine, se je treba najaviti po telefonu 03/4286 428.